Vsi otroci imajo določene vedenjske in čustvene težave, a imajo jih tudi njihovi straši, kadar se ne znajo ali ne zmorejo soočiti s stisko, ki jo doživlja njihov otrok in jo tako ali drugače izraža na družbeno nesprejemljiv način. O tem, kako lahko ustrezno ukrepamo in pomagamo svojemu otroku, ki velja za problematičnega, pa smo se pogovarjali tudi s terapevtko Aleksandro Klopčič. 

Starši pogosto dajo srečo svojih otrok na prvo mesto, zato se težko soočijo z otrokovo žalostjo, bolečino, agresijo ... Kako lahko svojemu otroku v resnici pomagajo, kadar doživlja neprijetna čustva ali se vede neustrezno?

Četudi si želimo, da bi naš otrok imel lepo otroštvo, je neizogibno, da bo kdaj žalosten, jezen, razočaran, osramočen … Odsotnost negativnih čustev nikoli ni dobra. Za zdrav razvoj je pomembno, da otrok pride v stik z vsemi čustvi in se nauči z njimi ravnati. Iz tega razloga je v resnici škodljivo, če starši otroke načrtno prikrajšajo za negativne izkušnje. Seveda nihče tega ne počne namerno. Najpogosteje gre za nezavestno željo, da bi otroke zaščitili pred trpljenjem.

Normalno in razumljivo je, da si želimo otroke zaščititi pred trpljenjem. Je pa pomembna razlika med izkušnjo neprijetnosti in trpljenjem. V bistvu to, da v otroštvu ne doživimo neprijetnih situacij, na dolgi rok dejansko povzroča trpljenje, saj s pretirano zaščito otroka prikrajšamo za priložnosti, da bi se naučil spopadati z neprijetnimi situacijami in čustvi. Ko tako neopremljen otrok odraste, se slej ko prej začne hudo trpljenje, saj tak človek ni opremljen za funkcionalno shajanje v odnosih.

Ni naloga staršev, da bi morali preprečevati negativne izkušnje. V teh se namreč otroci brusijo in krepijo. Pomagamo jim lahko kvečjemu tako, da jim nudimo varen pristan, kjer so sprejeti, in da verjamemo v njih, da se bodo zmogli ustrezno znajti z neprijetnimi situacijami in čustvi.

Če otrok rešuje svojo stisko z neprimernim vedenjem, se starši običajno poslužujejo kaznovanja. Kateri vzgojni ukrepi so v tem primeru priporočljivi in kateri niso? 

Pri otrocih, ki z neprimernim vedenjem izražajo neko določeno stisko, je treba imeti pred očmi predvsem tisto stisko, ki se skriva pod površjem neprimernega vedenja. Zato naj tudi naš odziv ne bo usmerjen na površje, ampak na tisto, kar se skriva pod njim. Če ima na primer otrok težave z nizko samopodobo in se vede neprimerno, bomo s kaznovalnim pristopom zelo verjetno samo še utrdili otrokovo prepričanje, da je slab. To je voda na mlin notranjemu občutku neustreznosti in tako v resnici samo še utrdimo notranje prepričanje, ki poganja neustrezno vedenje. S tem sklenemo začarani krog neustreznega vedenja in kaznovanja. Bolj kot to, na kakšen način naj otroka kaznujem, se je smiselno vprašati, kako lahko otroku pomagam razviti bolj funkcionalne oblike vedenja.

Če mi, odrasli, ne zmoremo uzreti dobrega v naših otrocih, je nemogoče pričakovati, da bodo to storili otroci. V resnici niti vedeli ne bodo, kako lepe osebe so in katerih primernih vedenj so zmožni, če jim tega odrasli ne bomo osvetlili. Ključno je, da starši delamo na sebi in spremenimo svoj fokus iz negativnega na pozitivno. Ne gre za to, da dvigujemo otrokovo samozavest pri neprimernem vedenju, ampak dejansko za popravljanje negativne samopodobe, ki poganja neprimerno vedenje.

Če pri otroku  želimo videti več pozitivnega vedenja, je treba tisti prej omenjeni začarani krog obrniti v drugo smer. Bolj kot otroka prestrežemo in uzremo v ustreznem vedenju, bolj se bo krepila otrokova pozitivna podoba o sebi, ki bo poganjala primerno vedenje. Če želimo, da naši otroci zares ponotranjijo primerne oblike vedenja, je dobro, če njihovo vedenje izhaja iz pozitivne samopodobe in prepričanja, da so vredni starševske naklonjenosti in ne zaradi strahu pred kaznijo. Že pri formulaciji tega stavka vidimo, da je kaznovanje odziv na prvo žogo in koliko globlje seže, če delamo na otrokovi samopodobi.

Če torej konkretiziram, s katerimi ukrepi nastopiti proti neželenemu vedenju, je prvi korak ta, da se starši nehamo osredotočati na negativno vedenje in začnemo iskati tiste trenutke, ko se naši otroci vedejo primerno. Četudi so to od začetka včasih samo drobtinice, zagotavljam, da bomo slej ko prej obrnili začarani krog kazni in dogradili otrokovo samopodobo.

Otroci so hitro lahko ožigosani kot problematični otroci in mnogo staršev ob tem čuti negotovost, strah, slabo vest in podobno. Kako se lahko spoprimejo s svojimi neprijetnimi občutki?

Predvsem gre za našo lastno zmožnost toleriranja sramu in nemoči. Kadar se naši otroci vedejo neprimerno in to okolica negativno sprejme ali pa še več, otroka ožigosa kot problematičnega, se običajno prebudi sram, v smislu kaj je narobe z mojim otrokom ali pa kaj je narobe z mano, da ne zmorem otroka bolj učinkovito vzgajati. Pogosto se ob tem počutimo tudi nemočne, saj se nobene spremembe ne da izpeljati na hitro in dodatno kaznovanje pri otroku zbudi še več odpora.

Ključno je, da smo nežni tako s sabo kot z našimi otroci. Napake so neizogiben del učenja, zato s spodrsljaji ni nič narobe, so normalni. Iz preigravanja misli, kako zelo smo slabi in nesposobni, se ne bomo nikoli naučili nič uporabnega, če pa vzamemo te občutke kot odskočno desko za iskanje pomoči, smo naredili največ, kar se da.

Pri spoprijemanju s temi občutki najbolj pomaga terapija ali pa terapevtska skupina. Ključno je, da imamo ob sebi odrasle, po možnosti z ustreznim strokovnim znanjem, ob katerih lahko iskreno govorimo o naših izkušnjah ob otrocih. To, da nismo sami in da se še drugi starši soočajo s podobnimi izzivi in strokovna podpora pri uglaševanju na otrokove razvojne potrebe, razblini starševski sram in nemoč.

Kako lahko ukrepamo, kadar drugi kritizirajo našega otroka in to počnejo na način, ki je za nas nesprejemljiv ali še huje – ga obsojajo po krivici?

Bolj smiselno bi bilo, če bi lahko starši otroke, ki se ta trenutek ne vedejo primerno, podprli s prijaznostjo in razumevanjem ali pa kakšno spodbudno besedo. V končni fazi je čisto v redu tudi, če bi okolica otroke, ki se trenutno ne zmorejo primerno vesti, ignorirala in pustila staršem, da v miru rešujejo svojo situacijo. S tem, ko okolica starše otrok obsoja, se stiska samo veča in ob tem se tudi veča verjetnost, da bodo ti starši iz stiske in obupa posegli po neprimernih vzgojnih metodah. Nepovabljeni komentarji so povsem odveč, saj so – logično – nepovabljeni in s tem tudi nepotrebni.

Nekateri ljudje nimajo občutka za lastne razmejitve in se čutijo upravičene soliti pamet staršem ali pa, še huje, se s komentarji vtikati neposredno v njihove otroke. To, da te nek tujec kara ali pa celo skuša kaznovati, je za otroke strašljivo in gre za neprimerno prestopanje meja, ker so otroci razvojno gledano nezmožni zaščititi se pred njimi.

Tukaj je naloga staršev, da jim spoštljivo in čim bolj na kratko postavimo mejo. Nikakor se ni smiselno z njimi spuščati v debate, treba je samo na kratko sporočiti, da naj nas in našega otroka pustijo na miru in da je naš otrok v svojem bistvu povsem v redu, potem pa se je po potrebi smiselno tudi fizično umakniti od njih. S tem otroke z vzorom učimo, kako se zaščititi pred neprijaznimi tujci.

Pri tem vidimo tudi, da dejansko tujci, ki skušajo prevzeti naše vzgajanje, naredijo dvojno škodo, ker povzročajo nepotrebne zaplete in hkrati vzamejo vzgojni trenutek, saj se naenkrat starši ukvarjamo z njimi in posledicami njihovih dejanj, namesto z otrokom in njegovim vedenjem.

Kdo je v resnici dober starš? 

Dobri starši so tisti, ki se skušajo čim bolj uglasiti se na otrokov notranji svet in njegove razvojne potrebe. To pomeni, da otroku prihajamo nasproti z nežnostjo, ljubeznivostjo in naklonjenostjo. Ko se otroci uzrejo skozi naše oči, vidijo, da so čudoviti in ljubezni vredni ljudje. Če pogledamo še skozi prizmo vzgojnih izzivov, dobri starši poslušajo, vidijo v otroku dobro in niso zamerljivi.

Ni nujno, da dosegamo to držo zmeraj in v popolni meri. Bistveno je, da se trudimo čim bolj pogosto uglasiti se na to držo. Ne samo, da se je našim otrokom lažje vesti primerno, ko smo jim bolj naklonjeni, tudi sami se bolje počutimo v svoji koži, ko namesto kaznovanja izberemo strategije, ki omogočajo krepitev odnosa z otrokom. In to nam, staršem, dejansko pripada: da se v svoji koži dobro počutimo in da se ob nas tudi otroci počutijo dobro.