Tekmovanja so v športu mladih zelo dragocena za pridobivanje pozitivnih izkušenj za življenje. Na vsaki tekmi nekdo zmaga in nekdo izgubi. Ampak to ni vse, kar šteje. Bolj pomembna sta trud in prizadevnost otrok na tekmovanju ter njihov odnos do sotekmovalcev in nasprotnikov, za kar pa je izjemnega pomena pravilen pristop do otroka in vzgoja staršev. 

Da je imel vzorne starše, dokazuje enormen uspeh najbolje plačanega kolesarja na svetu Tadeja Pogačarja, ki se je v zgolj dveh letih dobesedno  zavihtel na sam vrh svetovnega kolesarstva. Kaj je o njegovi vzgoji in vzgoji njegovih sorojencev povedal njegov oče, si lahko preberete v spodnjih vrsticah. 

"Midva sva jih vzgajala malo bolj 'po starem', saj znanja o permisivni vzgoji nisva usvojila ali pa ga nisva hotela. Otroci še kar pozdravljajo mimoidoče na ulici, vikajo starejše, jih spoštujejo, so ustrežljivi. Še vedno jim nalagava različna hišna opravila, kot so odnašanje smeti, pomivanje in pospravljanje posode, pomivanje kopalnice, košnja trave okrog hiše. Včasih mi je bilo celo žal, da nimamo kmetije, kjer bi bilo dela veliko več. Malo nesramno," je za časopis Delo povedal Tadejev oče, Mirko Pogačar.

"Učila sva jih, da poslušajo starejše, se ne vtikajo v njihove pogovore in jih prekinjajo. Naj sledijo pouku in se zavedajo, da so tudi učitelji samo ljudje s svojimi vsakodnevnimi težavami. Naj ne pošiljajo staršev v šolo, ker jim nekaj v vzgojno-izobraževalnem sistemu ni všeč, temveč naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja," je še dodal.

"Učila sva jih, naj bodo prijazni, veseli, nasmejani, naj čuvajo naravo, poberejo smeti za seboj (in za drugimi), naj stvari naredijo do konca, če so jih že začeli. Naj se imajo radi, naj ne obupavajo, kajti nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. In naj ne bodo posmehljivi, saj smo si ljudje zelo, zelo različni. Veliko časa so preživeli zunaj, na vrtu in v gozdu, na soncu, vetru ali dežju, se igrali z vrstniki, se vračali domov prepoteni, premočeni, blatni, vroči, zadovoljni. Tako so počasi začeli spoznavati tudi šport," je nadaljeval Mirko.

"Pogosto smo zaradi pomanjkanja sredstev zahajali v gore ali na manjše vzpetine, kar jim je šlo že kar malo na živce: Oh, spet ti hribi! Kadarkoli smo se odpravili, smo tudi prišli do cilja. In tam je bilo vedno lepo," se je spominjal oče Pogačar in še dodal: "V času osnovne šole so se vpisovali v razne krožke, ki so jih sami izbrali, a včasih bi jih zamenjali že po nekaj tednih. Temu sva oba soglasno nasprotovala. Izpelji do konca šolskega leta, potem lahko zamenjaš. In so izpeljali. Ukvarjali so se z nogometom, košarko, orientacijskim tekom, skavti, kolesarstvom, baletom, glasbo ... Kakor kdo. Pri nekaterih dejavnostih so ostali eno sezono, pri drugih več, eden v kolesarstvu vztraja še danes,"  je še zaključil oče enega najboljših slovenskih kolesarjev.