"Samo tisti, ki imajo ali so imeli očija, ne očeta, vedo, kakšna sreča je to!" – Mikhail Labkovsky
Ker so matere zaposlene izven doma in vse bolj osredotočene na kariero ter zaposlene za polni delovni čas, je negativen vpliv pomanjkanja osebne materinske skrbi in vzgoje na občutljiv psihološki in čustveni razvoj otroka vse bolj očiten in zaskrbljujoč. O tem se veliko piše, govori in ve.
Vendar je tema tega besedila osredotočena na posledice fizičnega in čustvenega pomanjkanja očeta v družinski dinamiki. Po zadnjih statistikah v zahodnem svetu vsak četrti otrok ne živi z očetom. Številni otroci, ki celo živijo z obema staršema, pogosto odraščajo ob očetu, ki je le nekoliko fizično prisoten, čustveno pa ne, saj je lahko brezbrižen, umaknjen, odbijajoč ali pa le malo časa preživi z otroki.
Brazgotine takšnih pomanjkljivosti ostanejo globoko zarezane v samopodobo posameznika. Včasih je družina delovala kot majhna celica, kjer je bil oče glava družine in je hodil na delo, a so bili otroci vpeti v družinsko dinamiko ter so pomagali pri domačih opravilih in okoli hiše ter se od očeta marsikaj naučili.
Danes so očetje večinoma zaposleni zunaj doma, zato imajo otroci le redko možnost videti njegovo delovno mesto. Pogosto sploh ne vedo, kaj je oče po poklicu in kje dela. Srečajo ga med zajtrkom ali večerjo, včasih pa niti takrat. Veliko očetov dela tudi nadure, zato so nenehno utrujeni. Za njihove otroke se zdi, da ne obstajajo.
Po nekaterih raziskavah povprečen ameriški oče za kakovostno in vplivno komunikacijo s svojim otrokom porabi manj kot šest minut na teden. V večini primerov gre predvsem za redko in površno komunikacijo. Dejstvo je torej, da veliko otrok odrašča ob očetu, ki je le fizično prisoten v domu, kjer bolj ali manj le spi, ki je lahko zaprt, brezbrižen, neobčutljiv in odbojen ter ki se malo posveča svojemu otroku. To je tako, kot da bi otroke pripeljali v slaščičarno, a jim ne bi dali priložnosti, da uživajo v tortah, ki jih vidijo pred seboj, opozarjajo na portalu Atma.hr.
V tehnološko razvitih državah je leta 1960 vsak deseti otrok živel samo z enim staršem, že leta 1978 pa približno vsak peti. Danes je stanje zaskrbljujoče, v ZDA vsak četrti otrok ne živi z očetom, pričakuje pa se nadaljnje zmanjševanje tega deleža.
Ti statistični podatki so zaskrbljujoči. Več milijonov otrok ne bo odraščalo pod uravnoteženim vplivom tako moških kot ženskih staršev. Čustvene težave in posledice bodo te otroke spremljale v osebnem življenju, zakonu in starševstvu. Obdobje odraščanja od pubertete do zrelosti je zagotovo obdobje, v katerem je vpliv staršev izjemno pomemben. V naši kulturi imajo v tem obdobju dekleta običajno tesnejši odnos s svojo vzornico (mamo) kot fantje s svojim moškim vzornikom (očetom).
Pogosto je očetova osebnost težko dosegljiva ali pa je popolnoma odstranjena iz življenja sinov. Prav zaradi tesnejšega odnosa s staršem – vzornikom žensk, si dekleta običajno zgradijo bolj zdravo podobo o sebi. Če bi imeli moč popraviti nek družbeni pojav, bi bila ena prvih stvari, da bi odpravili problem odsotnega, brezbrižnega ali nevpletenega očeta. Nobena druga težava ni prizadela naše družbe bolj kot ta, so prepričani številni strokovnjaki.
V nekaterih primerih so starši sovražni, zaskrbljeni, odporni ali posesivni in le občasno izpolnjujejo svoje obveznosti. Nekatere družine nimajo vgrajenega sistema vrednot. Vse te razmere znotraj družine vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Oče in mama sta za otroka najbolj vplivni osebi. Če se imata rada in sodelujeta, če imata jasno opredeljene vloge, se bodo otroci razvijali zdravo in harmonično. Ko je ta vzorec kakorkoli kršen, se pri otrocih pojavijo različne čustvene motnje.
Če je bil odnos z očetom disfunkcionalen, potem ženska v odrasli dobi:
Težko izbira, vzdržuje in prekinja odnose z napačnimi partnerji (to pomeni, da ostaja v nezadovoljivem razmerju kljub možnosti razhoda).
Ima nizko samopodobo in samozavest.
Drugim zaupa bolj kot sebi.
Bori se z osamljenostjo in občutkom praznine.
Preveč ali premalo poje ali pobegne v kakšno drugo odvisnost.
Opravlja delo, ki je ne izpolnjuje.
Ima strah pred zavrnitvijo in nesprejemanjem.
Ko je oče odsoten v odnosu do sina
Pomanjkanje toplega, ljubečega in naklonjenega odnosa prav tako močno vpliva na dečkovo življenje. Vpliv je najbolj opazen v času rasti in razvoja, ko je nujen vpliv staršev, od pubertete dalje, ko dečki najbolj potrebujejo moško avtoriteto, kot vzor za svoje nadaljnje življenje.
Fant, ki nima pravega in učinkovitega odnosa z očetom, odrašča z nerazvitim in slabim čutom za moškost. Nima zaupanja vase kot moškega, težko mu je razumeti, kako biti možat. Večina moških redko ali nikoli ne dovoli drugim, da poznajo to vrsto negotovosti v svojem življenju. Mnogi od njih nenehno nosijo masko samozavesti.
Pomanjkanje možatosti jih dela negotove in jih pogosto žene k dokazovanju sebi in vsemu svetu, da so res moški. Na stotine načinov poskušajo sebe in druge prepričati, da so moški. Občutljivi so na mačo mite, ki prevevajo našo družbo: pravi moški so nesramni, neobčutljivi, osredotočeni na svoj nastop, se vedno kontrolirajo. Odrasli fantje ne jočejo! To je njihov moto.
Pogoste pa so tudi nekatere druge posledice odraščanja brez očeta. Mnogi moški svoje žene obravnavajo kot mame, sami pa se obnašajo kot najstniški sinovi. Nekatere ženske pravijo, da so njihovi možje kot drugi otroci, da se celo izogibajo pogovorom o družinskih obveznostih. Ženine prošnje in opomini so podobni maminim, zato se do njih obnaša enako odtujeno kot v najstniških letih do matere.
Vir: Atma.hr
