PREBERI PRVI DEL: Očka Matjaž iskreno o življenju s transspolnim otrokom

"Nazadnje, ko smo se slišali, sem v pomanjkanju boljših idej šel na pivo. Že prej sva bila zmenjena s prijateljem Matjažem, da se oglasim do njega. Matjaž že dobrih deset let vari svoje pivo, jaz pa sem mu pri tem v napoto zadnjih 7 ali 8 let. Mimogrede, krasen hobi!

Povem mu novico, malo se mu je zaletelo, ampak ja, kaj hočemo. Če mora tako biti, pa naj bo. Gremo naprej.

Dobro, prvi odziv je bil pozitiven. Check. Čeprav sem želel pri njemu še nekaj časa nadaljevati s pitjem piva, sem se raje hitro ustavil in šel domov. Marina je že prišla od moje mami (jaz nisem šel k njej, da so se lahko same v miru malo zjokale), Nejc je bil v svoji sobi. Ker je prvi val šoka za silo minil, ga pokličeva, objamemo se in se v miru pogovorimo. Nič posebnega ni bilo, zgolj v stilu, da mu midva stojiva ob strani, pa kakor koli pač bo. Da ga babi podpira in da ga ima neskončno rada. Moške zaimke uporabljam zato, ker zgodbo pišem kronološko. Zdaj se vsi trudimo z uporabo ženskega spola in nam gre vsak dan boljše.

Skupaj se odločimo, da Marina pokliče Sabino, da se jutri dobimo z njo in njenim možem Nacetom. Oba sta najina dolgoletna in zelo dobra prijatelja. Zjutraj se dobimo na kavi in poveva, kakšna je situacija. Nace je uporabljal podobne besede kot jaz, ko sem izvedel, Sabina pa je rabila eno sekundo, da se je zbrala, potem pa: "Ok, tako je. To so naši otroci in mi smo tu zato, da jim stojimo ob strani. Če naju kadar koli rabita, smo za vas tri vedno tu." Dobro, tudi drugi odziv pozitiven, check. Pokličem očeta, mu povem, takoj vse pozitivno. Govorim s sestro, ki ima smisel za raznolikost in njej se zdi super, da je povedal in da naj ga poljubčkamo v njenem imenu. Vse dobro.

V naslednjih dneh sem govoril še s par prijatelji in je bilo veliko trepljanja po ramah, nekaj solz in par naročenih rund. Če pogledam nazaj, se niti nisem bal negativnih odzivov. Bolj sem se bal pomilovanja. Pomilovanje bi mi prišlo v tistem času prav ravno toliko kot Anni Frank nov set bobnov. Ampak ga k sreči ni bilo. Sicer sem že prej vedel, da nisem ravno obdan z butlji, ampak je vseeno prijalo slišati ta optimizem okrog sebe. In to mi je dalo vedeti, da bo mogoče tudi Nejcu šlo lažje, kot sem sprva mislil.

Ampak takole zvečer, ko sva se z Marino ulegla in sva bila sama, sva se pa vseeno malo tolažila. "Faza je. Ziher je to samo faza," sva si lagala. Pa ne zaradi tega, da to ne bi mogla sprejeti, ampak zato da bi bilo Nejcu lažje v nadaljevanju njegovega življenja.

Seveda ni bila faza.

Se nadaljuje ...

Avtor besedila: Matjaž Odlazek