Da sem pogumen, sem slišal od ene dveh. Pogumen? Ne, niti najmanj. 

Samo foter sem. Samo foter, ki stoji svojemu otroku ob strani in mu želi le dobro. Saj to je naloga fotrov, ne? On je pogumen. Oziroma, ona je pogumna. Izpostaviti se na tak način, ko veš, da bo mega za*eban, pa čeprav hočeš biti samo to, kar si. Za to je treba imeti jajca. Pa čeprav boš čez en čas ostal brez njih.

Živeti s transspolnim otrokom.

Ja, prav ste prebrali, in ja, to pomeni tisto, kar si mislite. Moj otrok se je rodil kot fant, ampak je ženska. Za*ebano za razumet, vem, tudi za mene je bilo ...

Bilo je ene tri, štiri leta nazaj, niti nisem več prepričan, koliko. V nakupovalnem središču v Celju smo kupovali neka oblačila, in kot se spodobi, sem se zraven neskončno dolgočasil. Odtaval sem nekam po svoje, malo gledat tehnično robo v eno izmed tehničnih trgovin, in čez čas prišel nazaj v tiste 'štarcune' z oblekami. Žena je bila čisto bleda.

"Kua je?"

"Nč, ti bom pol povedala."

"Kua pol, kr zdele mi povej, ku vidm, da je neki narobe."

Malo sva se umaknila na stran, Marina je nekaj časa lovila sapo, videl sem, da ne gre ravno za običajne stvari.

"Nejc mi je povedu, da je ženska. Da je ženska, že odkar se zaveda sebe, pa je zbiral pogum nama povedat."

Evo, če ste se kdaj spraševali, kaj pomeni strela z jasnega, to je to. Niti slučajno si nisem nikoli mislil, niti slučajno nisem nikoli prebral nobenih znakov. V filmih se takšna odkritja velikokrat romantizirajo. Oče objame otroka in v naslednjem kadru vsi pojejo 'Lahko ti podarim samo ljubezen' (no, ali nek ekvivalent ) in mahajo z mavrično zastavo.

"O kur*a"

To sem spravil skupaj. Klasična beseda, ki jo v Trbovljah uporabljamo za izraz sreče, žalosti, veselja, presenečenja in še ostalih 70 duševnih stanj, je tudi tokrat prišla prav. Malo sem gledal Marino, malo v svoje čevlje in za vsak slučaj še enkrat ponovil, "O kur*a."

Na poti domov smo bili bolj tiho. Vsi smo imeli veliko za sprocesirat. Ko pridemo v Trbovlje, smo se odločili, da si damo vsi skupaj malo časa in prostora. Marina je šla k moji mami, ji povedat in se mal zjokat, jaz pa sem naredil to, kar naredi vsak dec, kadar nima niti najmanjšega pojma, kaj bi sam s sabo. Šel sem na pir.

*Tole se bo nadaljevalo. Pa ne zaradi tega, da bi bilo bolj napeto za branje, ampak ker je kar veliko tega, pa bi bilo preveč za prebrat naenkrat. Če se komu ljubi deliti, lahko, mogoče bodo prebrali tudi kakšni starši, ki se ukvarjajo z enako zadevo. Pa bodo videli, da ni to konec sveta. Seveda ni piknik, ne bom lagal, ampak konec sveta pa tudi ni.

Naslednjič: Faza je to, ziher je sam faza.

Avtor: Matjaž Odlazek