V današnjem času se zdi že nekako samoumevno, da so partnerji prisotni pri porodu, s čimer partnerki nudijo podporo, zaščito, občutek varnosti in ljubezen. A ni bilo vedno tako. Podatki kažejo, da so se stvari začele postopoma spreminjati v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se očetje iz čakalnic počasi preselili tudi v porodno sobo. Danes je vloga partnerja veliko bolj aktivna in vključujoča, saj je ob partnerki v mnogih primerih prisoten že ob nekaterih pregledih, pri pripravah na starševstvo in nenazadnje tudi pri končnem aktu – rojstvu otroka. Biti priča tako veličastnemu trenutku je za očete nepozabna izkušnja, ki ostane za celo življenje. A žal se tudi v takšnih trenutkih lahko zaplete. Včasih se porod spremeni v pravo nočno moro in gre v smer, na katero ni pripravljen nihče. 

Ko porod ne poteka tako, kot bi moral 

Znano je že, da lahko težji zapleti pri porodu vplivajo na žensko v takšni meri, da v njej pustijo travmatično izkušnjo, ki jo globoko zaznamuje. A pri tem tudi moški niso izjema in v nekaterih primerih je zanje, kot zunanje opazovalce dogajanja, lahko še bolj stresno in neobvladljivo. Prav zato je v zadnjih letih veliko govora o travmatični porodni izkušnji očetov, ki se lahko prevesi tudi v posttravmatsko stresno motnjo. Čeprav vsi poznamo zgodbe o partnerjih, ki zaradi kombinacije stresa, vzhičenosti in slabega zraku v porodnih sobah padajo v nezavest, gre pri tem v resnici za veliko težjo izkušnjo, ki lahko pusti dolgoročne posledice. 

Najpogostejše negativne porodne izkušnje, ki lahko povzročijo PTSM (posttravmatsko stresno motnjo) pri očetih, so lahko: 

- nepričakovane intervencije, kot so denimo urgentni carski rez, porod s pomočjo vakuma, oživljanje novorojenčka ...

- obilnejše krvavitve;

- novorojenček na intenzivni negi;

- vsesplošna panika v porodni sobi in skrb za preživetje otroka in/ali partnerke.

Kaj sledi po travmatični izkušnji? 

Po rojstvu otroka je pozornost običajno namenjena predvsem otroku in materi, partner pa v mnogih primerih ostane sam s svojimi občutki. Ne smemo spregledati dejstva, da so očetje prav tako ranljivi za tesnobo, depresijo in posttravmatsko motnjo in tudi težje poiščejo pomoč. Po travmatičnem porodu se tako pri njih lahko pojavlja podoživljanje travmatičnega rojstva – vključno z živimi podobami ali nočnimi morami. To lahko povzroči intenzivne telesne in čustvene reakcije, kot so potenje, pospešeno bitje srca, napade tesnobe ali panike. Pridruženi so lahko razdražljivost, vznemirjenost, pomanjkanje koncentracije, zmedenost, čustvena otopelost, depresija. Nekateri se izogibajo pogovorom o otrokovem rojstvu, saj je to zanje preveč vznemirjujoče. V nekaterih primerih je še nekaj časa prisoten občutek, da se bo partnerki ali otroku zgodilo nekaj slabega.

Vloga partnerke je zelo pomembna, zlasti v primerih, ko opaža pri partnerju večje spremembe v vedenju in čustvovanju. Ker sama izkušnjo poroda morda dojema povsem drugače, predvsem iz drugega zornega kota, je koristno spregovoriti o tej temi in spodbujati partnerja k iskanju strokovne pomoči. Mnogi očetje težko govorijo o svojih občutkih, saj čutijo, da morajo biti močni. Nekateri se niti ne zavedajo, da imajo težave, kar lahko sčasoma vodi v še večjo stisko. Ponekod pa je še vedno prisotna stigma, povezana z duševnim zdravjem. 

Izkušnja 36-letnega Tilna: Zdi se mi, da šele 3 leta po rojstvu drugega sina lahko govorim o tem, a je še vedno prisoten neprijeten občutek. Z ženo sva pričakovala drugega sina in tako kot pri prvem porodu, sem jo tudi tokrat spremljal. Pričakovati ni bilo nobenih zapletov, zato je bilo v porodni sobi sproščeno. A žal ne za dolgo. Porod ni več napredoval, žena se ni več 'odpirala'. Spomnim se krikov ob močnih popadkih, nenehnega preverjanja babic, klicanja zdravnika ... Še danes ne vem, zakaj so tako dolgo čakali, bil sem prepričan, da ne bo zdržala. Vse se je odvijalo kot v filmu, zamegljeno, veliko je bilo strahu ... In potem kar naenkrat panika in besede zdravnika . Otrok je v dihalni stiski, nujna je operacija. Vse se mi je zavrtelo, žena je bila le na pol prisotna ... Groza, strah, nemoč, obup, slabost. Zdelo se mi je, da je minila že cela večnost, ko so mi prinesli otroka. Bil sem vesel, a še vedno globoko pretresen. Še približno leto dni po porodu, me je spremljala ta grozna izkušnja, zaradi katere sem moral poiskati pomoč terapevta. Z ženo sicer ne bova imela več otrok, a sem prepričan, da me tudi sicer nihče več ne bi spravil v porodno sobo. Čas je, da se končno začne več govoriti o duševnih stiskah tudi pri očetih in da prekinemo že zdavnaj preživelo miselnost, da mora biti moški trden, neomajen in neranljiv.

Viri: BirthTraumaAssociation / GoodMenProject