Terapevt dr. Joe Martin trdi, da obstaja pet različnih tipov očeta. A da na koncu moški vedno lahko zavestno izbere, kateri tip očeta želi biti. Od njega je namreč odvisno, ali si ga bo otrok zapomnil po skupni igri, modrostih in veščinah, ki jih je predal nanj, ali po pomanjkanju časa, strogosti in čustvenih ranah, ki mu jih je zadal.
To pa je po njegovem mnenju pet tipov očetov:
Oče kot vojaški poveljnik
Strog oče, ki je prisoten v otrokovem življenju, a nima ravno pozitivne vloge. Takšen oče ima namreč jasno postavljena pravila in meje ter ne dovoli nikakršnega manevrskega prostora za napake. Je nepotrpežljiv in jasno izraža svoje razočaranje nad otrokovim vedenjem ali nedoseganjem želenih rezultatov. Pogosto se zdi jezen ali slabe volje, otrok se ob njem težko sprosti, še težje pa se mu zaupa.
Fizično odsoten oče
To je oče, ki se je iz takšnih ali drugačnih razlogov odločil, da ne bo prisoten v življenju svojega otroka. Ne prevzema odgovornosti za očetovske dolžnosti in se jim na veliko izogiba. Je zaposlen predvsem s seboj in svojim življenjem ali kariero, veliko raje kot za preživljanje časa z otrokom pa svoj prosti čas rad nameni svojim hobijem in zabavi. Otrok pogosto sploh ne pozna svojega očeta, slednji pa v sebi največkrat nosi veliko skrite bolečine in občutka krivde, s katerima se ni pripravljen soočiti, zato raje izbere beg.
Čustveno odsoten oče
Fizična prisotnost očeta ne pomeni hkrati tudi čustvene prisotnosti. Obstajajo namreč številni očetje, ki so vsakodnevno prisotni fizično, a s svojim otrokom ne znajo vzpostaviti stika in nimajo z njim nobene komunikacije, razen osnovne. Takšen oče nerad kaže svoja čustva, še manj pa o njih govori. Svoje težave predeluje v tišini, hkrati pa ga ne zanima, kako se s težavami soočajo drugi, niti otroci. Takšen oče nima nujno slabih namenov, a se otrok ob njem ne nauči čustvenega izražanja in ne uspe vzpostaviti zdravega odnosa z njim, kar se pogosto prenese tudi v obdobje odraslosti.
Oče za polovični delovni čas
So tudi očetje, ki menijo, da je starševstvo obveznost, ki lahko vzame zgolj polovični delovni čas. Takšni očetje se sicer ukvarjajo z otroki, a le ko njim tako odgovarja in ko si sami tako želijo. Zase menijo, da so dobri očetje, kljub temu, da jih otrok morda večkrat potrebuje ali si zaželi njihove pozornosti. Takšni očetje imajo sicer dober namen, a na koncu ne uspejo vzpostaviti pristnega odnosa z otrokom, saj je ta navajen, da ima pozornost očeta le občasno in ne nujno tudi, kadar jo potrebuje.
Aktivni očka
Vse več mladih pa se na srečo otrok odloča biti in postati aktivni očka. To ni popoln očka, ker takšen namreč niti ne obstaja. Je pa očka, ki se trudi biti tu za otroka in ga vzgajati po svojih najboljših močeh. To je očka, ki dela napake, a se iz njih tudi rad nauči, je dostopen otroku, prijazen in pozoren. Mu zna prisluhniti, mu tu in tam izpolniti kakšno skrito željo in se z njim odkrito pogovarja o vsem.
Aktivni očka otroku nudi varnost in zaščito ter mu vsakodnevno stoji ob strani in mu daje vedeti, da ga sprejema in ima brezpogojno rad. Otrok se v njegovi bližini počuti varnega in ljubljenega, kar pa je najpomembneje za zdrav razvoj in prijeten odnos z očetom.
Tudi sami smo nekoč bili otroci. In ne glede na to, kakšna sta bila naša mama in oče, se lahko sami odločimo, kakšen starš želimo biti svojemu otroku. Otroci si zaslužijo očete, ki so najboljša različica samih sebe, in zgled, po katerem se bodo lahko ravnali.
