Simpatični očka Benjamin Kastelic, ki smo ga s pomočjo vas, dragi bralci in bralke, izžrebali med petimi super finalisti naše SUPER nagradne igre SUPER očka in mu podarili dve vstopnici za MotoGP VN San Marino, ki je potekal od 8. do 10. septembra v Misanu, je že nazaj z nepozabnega športnega dogodka in to nam je zaupal o prostem vikendu, kamor je s seboj peljal svojo ženo. 

Kako si se počutil, ko si izvedel, da si postal SUPER očka in da to pomeni, da greš v Misano na dirko MotoGP?  

Ob razglasitvi je bil odličen občutek. Večkrat od mimoidočih slišimo kakšne komentarje npr. "Svaka čast!", vendar je fino dobiti še dejanski naslov, da oba s partnerko veva, kdo je tudi uradno super. Obožujem motorje in to je bila izkušnja, ki sem si jo vedno želel doživeti, pa se do sedaj še ni udejanjila. Prav tako je bil dodatni razlog, da so se stari starši opogumili in cel vikend pazili tri razbojnike (smeh).

Si se težko odločil, kdo bo šel s tabo, ali je odločitev padla hitro? In zakaj si izbral ravno to osebo? 

Tehtal sem med romantičnim vikend pobegom s partnerko in malo bolj moško obarvanim druženjem s prijatelji, ki prav tako spremljajo moto šport. Odločil sem se za partnerko in imela sva se vrhunsko!

Zaupal si nam, da bo to prvi vikend za vaju, odkar sta dobila trojčke. Kako sta se pripravila na prvi vikend brez otrok in kakšne občutke sta doživljala?  

Pripravili smo se tako, kot se najbrž pripravijo vsi starši, ki svoje otroke prvič čez noč pustijo pri starih starših ... spakirala sva čisto preveč stvari in dala zelo nazorna navodila, ki so se jih manj strogo držali, kot mi doma. Mislil sem, da si bom z veseljem malo oddahnil od dela in obveznosti, ki pridejo z otroki, vendar se je večkrat čez vikend zgodilo, da sem komaj čakal na kakšno novico, slikico ali video, kaj počnejo.

Kaj te je najbolj navdušilo na dirki Moto GP v Misanu? Imaš kakšen poseben trenutek ali spomin iz tega dogodka?

Rohnenje motorjev. Saj jih slišiš tudi po televiziji, ampak to je bila res taka izkušnja, ki dvigne dlake na rokah. Nisem si predstavljal, da se lahko človek tako vživi v vzdušje, navijanje, da ga zagrabi adrenalin in kar naenkrat ti krogi kar zletijo mimo. 

Sedela sva v tistem ovinku, kjer je bilo največ padcev, in neverjetno je bilo gledati kako so vozniki natrenirani, kako pasti, se takoj pobrati in poskušati nadaljevati z dirko. Veselje in zagon, če so lahko, in strašno razočaranje, če niso mogli. Neverjeten fokus. Neverjetno doživetje!

Možnost si imel tudi pogledati paddock, kakšna je bila izkušnja in kaj vse si tam doživel?   

Ob prevzemu prepustnic so organizatorji ugotovili, da so najine po nesreči dali nekomu drugemu, in ker je potrebno podpisati kar obširen dokument o lepem vedenju v Paddocku, je res pomembno, da ima vsak specifično svojo imensko. To so k sreči uredili in takoj sva se podala notri.

Najbolj zanimiv mi je bil pogled na motorje, ko končajo z dirko. Dol se potrga plastika in cel tim servisira, popravlja, diagnosticira in na novo sestavlja motor. Vsak ve, kateri korak je naslednji in neverjetno jih je opazovati. Motorji, ki tekmujejo na Moto GP, sicer niso na ogled, lahko pa vidimo motorje Moto2&3 ter električne. 

Sploh ti zadnji so me izjemno navdušili. Ne samo, da je drugačen zvok in zaradi baterije manj krogov, temveč je potreben tudi razmislek o drugačnem hlajenju, aerodinamičnosti ... 

Videla in slikala sva tudi Francesca Bagnaia, ki trenutno vodi v skupnem seštevku. Saj vsi vemo, da so vozniki majhni in suhi, vendar se prave dimenzije pokažejo šele ob takšnem osebnem srečanju. 

Ma, lahko pišem v nedogled, vendar je to izkušnja, ki jo je potrebno doživeti!!!

Kako so se nadobudni trojčki odzvali, ko sta se vrnila domov?

Punci sta bili zelo veseli in sta se smejali, fantek pa je bil sprva kar malo zadržan. Najbrž je razumel, da najin prihod pomeni konec vozičkanja petkrat dnevno in 24-urnega animiranja starih staršev, treh stricev in ostalih sorodnikov in sosedov, ki jih ni bilo malo na obisku ta vikend.

Imeti trojčke ni nekaj vsakdanjega in si predstavljamo, da je veliko bolj zahtevno kot imeti enega ali pa dva otroka. Ali to drži? Kako si z ženo porazdelita skrb za otroke in druge družinske obveznosti?  

To so najini prvi otroci in v resnici težko rečem, kako drugače bi bilo v drugi zgodbi. Nosečnost s trojčki je rizična, trojčki se vedno rodijo kot nedonošenčki in samo upaš lahko, da bo to čim kasneje. Partnerka je bila skoraj 3 mesece na koncu hospitalizirana zaradi grožnje prezgodnjega poroda, pa smo vseeno na koncu uspeli priti do 33. tedna, kar je bilo super. 

Po 16-dnevnem bivanju na EINT smo lahko skupaj odšli domov in tu se je moja vloga res zares začela. Skupaj sva hranila po flaškah na 3 ure, vendar je bilo zaradi šibkega sesalnega refleksa potrebno vztrajati tudi po uro in več. Še sedaj ne vem, kako sva sploh lahko tako nenaspana stala na nogah takrat (smeh).

S partnerko si poskušava čim bolj olajšati stvari, in ko jaz delam za službo, ona večinoma poskrbi za organizacijo, kuhanje in čiščenje, skupaj pa previjava, hraniva, kopava, se igrava z njimi in jih voziva na sprehode. Če sem kje z njimi sam, mi ženske velikokrat ponudijo pomoč, medtem ko se partnerki obratno nikoli ne zgodi (smeh).

Kaj bi svetovala drugim staršem, ki razmišljajo o tem, da bi si vzeli podoben vikend zase, ko so otroci v varstvu? 

Ja! Vzemite si čas zase! Otroci so v dobrih rokah, vidva pa se bosta spet počutila kot "stara" vidva. In na koncu vikenda komaj čakala, da boste spet v množini.

Več fotografij si oglejte v spodnji galeriji.