»Kot mnogi očetje, sem tudi sam zadolžen za zabavo v družini, ne pa tudi za tolažbo otrok,« piše oče na portalu Fatherly.com. »Kadar se moj triletnik želi igrati na dvorišču, vedno pokliče mene. Jaz sem njegova prva izbira za igre in fizične aktivnosti, na kar sem zelo ponosen. Ko pa pade, si popraska koleno, se prestraši ali zbudi sredi noči ... takrat želi svojo mamo. 

Če moj sin potrebuje tolažbo, sem torej vedno njegova druga izbira,« razloži oče. 

To tipično izkušnjo očeta lahko razložimo skozi spolne vloge v naši kulturi in družbi. Otroci, medtem ko odraščajo, vse manj radi kažejo svoje slabosti pred ostalimi, tudi svojimi očeti. Na drugi strani pa njihov odnos z materjo postaja vse bolj poglobljen. Gre za popolnoma normalne tradicionalne in družbene vzorce, vendar pa ne tudi za stvar, ki se je ne bi dalo z nekoliko truda spremeniti. 

Očetje se osredotočajo na preventivo, ne pa tudi na tolažbo 

Začne se že pri novorojenčkih. Ko je govora o nočnih bujenjih, imajo očetje in matere drugačne navade. Študija, ki je bila opravljena leta 2014 in je preučevala pare, ki so dobili svojega prvorojenca, je pokazala zanimiv fenomen. Raziskovalci so razkrili, da so se matere, ki so skrbele za jokajoče dojenčke, preko noči zbujale trikrat, medtem ko so očetje vstali dvakrat. In medtem, ko so matere čas budnosti namenjale temu, da bi potolažile otroka, ga hranile, pestovale, mu pele uspavanke, so očetje najprej poskrbeli zase in svoje potrebe (se odpravili na stranišče), šele nato pa preverili, kako sta otrok in utrujena mama. 

Malčki jočejo pred mamo in ostajajo močni pred očetom

Četudi očetje in matere ne kažejo velike razlike v načinu verbalne in neverbalne tolažbe malčkov, ti drugače ravnajo pred materjo in očetom. Tako naj bi bilo ves čas odraščanja. Pred materjo otroci lažje pokažejo čustva kot pred očetom in tudi bolečino pred materjo intenzivneje doživljajo kot pred očetom. Otroci namreč v pričo očeta bolj realno gledajo na slabe izkušnje in bolečine, medtem ko pri mami nimajo zadržkov pred izlivanjem čustev in solza, saj jim matere dajejo občutek, da v njihovi družbi lahko nekoliko bolj dramatizirajo. 

Vpliv očeta na najstnika 

Odkriti pogovori in zaupanje med materjo ter najstnikom so pokazali poseben vpliv na družbene kompetence in samozavest najstnika. Nasprotno pa podpora in nadzor očeta na najstnika ni pokazala nobenega vpliva na družbeno prilagojenost in samozavest najstnika. Avtorji raziskave iz leta 2014 ugibajo, da v tem primeru najverjetneje razlogi tičijo v tem, da matere več časa namenjajo svojim najstnikom kot očetje. Raziskave so pokazale, da najstniki čutijo večjo čustveno povezanost z materjo kot z očetom. In to ne zato, ker bi očete dojemali kot bolj stroge in avtoritativne od mater. Ravno nasprotno, matere naj bi bile po mnenju najstnikov strožje od očetov. 

Matere so ocenjene z višjimi ocenami pri najstnikih, ko je govora o sprejemanju, vključenosti, kognitivnemu razumevanju in strogemu nadzoru, kar dokazuje, da najstniki matere dojemajo kot tiste, ki imajo sicer več razumevanja in kažejo več podpore od očetov, vendar pa tudi izvajajo več kontrole nad njimi, trdijo avtorji študije. 

Kako postati starš, h kateremu se otroci zatečejo po tolažbo?

Očetje so v tradicionalni družini osredotočeni na preventivo in zaščito družine ter manj na tolažbo otrok. Ko otroci rastejo, jim očetje ponavadi govorijo, naj bodo pogumni, naj uporabljajo razum in ne čustev ter naj ne kažejo svojih slabosti. Ko otroci vstopijo v obdobje pubertete, se očetje od njih čustveno oddaljijo. Da bi dosegli pri otrocih tolikšno mero zaupanja, da bi ti pri njih poiskali uteho in tolažbo, bi morali očetje nekoliko spremeniti svoje vedenjske vzorce. Večkrat naj se vključijo v zadovoljevanje otrokovih potreb in ponoči vstanejo, da bi otroku natočili čaj, če se zbudi, če je žejen, mu pomagali do stranišča, če ga ponoči tišči, mu rekli, da je čisto v redu, če se zjoče, kadar mu je hudo ali ga kaj boli in se potrudili, da bi se intenzivno vključili v življenje svojega otroka tudi v času pubertete.  

»Moj sin ne teče k meni, kadar si rani koleno. Morda je to tudi zato, ker preveč časa namenjam igranju tradicionalne vloge zaščitnika in ne nekoga, ki v takšnih primerih tolaži. Morda pa tudi zato, ker moja žena nameni veliko več časa pogovoru z njim in angažiranju okoli njegovih potreb. Na srečo to ni nekaj, česar bi se morali strogo držati in lahko tako jaz, kot tudi drugi očetje, z malo truda, spremenimo,« je zaključil oče.