Tanja in Urh iz Dolenjske sta bila skupaj 4 leta, ko sta začela resno razmišljati o otroku. Sama sem že od nekdaj vedela, da bom imela vsaj dva otroka, v naši družini smo bili štirje, zato mi je bilo vse skupaj nekako logično. S fantom sva se začela o otroku resno pogovarjati, ko sva oba dobila kolikor toliko varne službe. Stanovanjskega problema nisva imela, saj živiva v prizidku hiše njegovih staršev.  Zdi se mi, da se je vse skušaj zložilo kot sestavljanka in zgodilo kot se je moralo. V odnosu nikoli nisva imela posebnih težav, po dveh letih skupne hoje sva se poročila, nato pa sva čez dve leti začela ' delati na otroku', kot se reče. Ni nama bilo treba čakati dolgo, saj nama je uspelo že v treh mesecih. Družine brez otrok si ne znava predstavljati.

Milena in Tomaž iz Notranjske sta bila skupaj 6 let, ko se jim je, kot pravita sama 'zgodil' otrok. Od vedno sva bila usmerjena bolj v kariero, druženje s prijatelji in najine hobije. Že v začetku, ko sva se šele spoznavala, sva ugotovila, da nama je skupno to, da družina ni najina prioriteta. Skozi leta sva se začela poigravati z idejo, kaj pa če sploh ne bi imela otrok. Pritiski so seveda bili z vseh koncev, a nekako nama ni bilo do tega, da bi prekinila najin življenjski stil, ki mu pravimo NKDI (op. a. no kids, double income / brez otrok in z dvojnim prihodkom). A se nama je 'zgodilo', zanosila sem, ko sva imela pred sabo ravno dvomesečno potovanje po Južni Ameriki. En teden nisva vedela, kje se naju glava drži, hodila sva kot mesečnika in prvič se nama je zdelo, da je najinega lagodnega življenja konec. Čisti 'reality check'. Sva tega zmožna? Kako bova živela?  Počasi so nosečniški hormoni naredili svoje in na sredini nosečnosti sem se otroka začela potihoma veseliti. Ko sva dobila najino punčko, pa se je pri obeh zgodila ljubezen na prvi pogled. Je pa res neverjetno, kako te lahko prihod otroka spremeni.

'Najprej štalca, pol pa kravca'

Nekoč je veljal pregovor, da moramo za načrtovanje otroka najprej imeti ustrezen finančni položaj in rešen stanovanjski problem. A pri tem je vredno poudariti, da poleg stanovanja ali hiške, potrebujemo prav tako pomemben prostor – pogosto spregledan čustveni vidik oz. tako imenovani 'čustveni prostor' za otroka, ki ima ključno vlogo pri načrtovanju družine. Kateri so torej najpomembnejši znaki, ki kažejo, da sta partnerja čustveno pripravljena na otroka?

- V partnerskem odnosu sta že dovolj časa, da dobro poznata drug drugega. Čutita, da si želita sad skupne ljubezni. 

- Zavedata se odgovornosti, ki jo prinese starševska vloga z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. 

- Zavedata se tudi pomena kakovostnega partnerskega odnosa, ki je temelj zdrave in srečne družine.

- Zavedata se, zakaj si želita otroka in sta pripravljena na drugačen življenjski slog in spremembo življenjskih prioritet. 

Kako pa vemo, da na otroka nismo pripravljeni? Otrok lahko še nekaj časa počaka, če sta s partnerjem v dvomih in bi rada še zgradila kariero, napredovala v službi, uresničila poslovno idejo, dobila bolj dobičkonosno službo, uresničila akademske dosežke ali enostavno dosegla ambicije, ki sta si jih zastavila. Prav tako ni smiselno, niti priporočljivo imeti otroka le zaradi neizmerne želje sorodnikov ('zdaj je pa že čas') prijateljev ('da se bodo naši skupaj igrali') ali drugih pritiskov, ki prihajajo od zunaj. Otrok je skoraj doživljenjska  odgovornost, zato bi morali biti zunanji pritiski povsem brezpredmetni. Dejstvo pa je, da so včasih zelo obremenjujoči. Prav tako odločitev za otroka ne sme biti sredstvo za krpanje neurejenega partnerskega odnosa, saj v večini primerov otrok težave le že poglobi. Ne smemo pa spregledati niti romantiziranja povezanega s prihodom otroka, ki močno izkrivi pričakovanja na to obdobje. Če torej gledamo na prihod otroka le skozi rožnata očala, se pri tem ne zavedamo tistih težjih in manj lepih plati, ki jih obdobje prinese. Včasih pa niti ne potrebujemo posebnih razlogov, a le čutimo, da enostavno ni še čas, s čimer ni nič narobe. Pomembno je slediti temu, kar čutimo. 

Bi pa ne bi? 

Mogoče bi pa imela otroka, kaj misliš? Ali raje ne? Ne vem, če sem že dovolj doživela. Čakam popoln trenutek, ko bom 100-odstotno pripravljena. Če spadate med tiste, ki ne vedo ali so pripravljeni na otroka ali ne, naj vas potolažimo, da je takšen občutek zelo pogost. Gre za veliko odgovornost, zato niso ambivalentni občutki nič presenetljivega. Pravijo, da ne obstaja 'popoln čas' za imeti otroka, saj je v življenju vedno nekaj, kar je še treba postoriti, zaključiti, doseči in doživeti. Čakanje na vse izpolnjene pogoje lahko pomeni čakanje v neskončnost. V tem primeru je smiselno razmisliti o življenjskih prioritetah, odnosu in prihodnosti. 

Viri: When is the right time to have a baby, PsyArticles