Rojstvo otroka je ena od najlepših, a tudi izjemno stresnih izkušenj, ki izziva tudi najtrdnejše odnose. Partnerske vloge naenkrat dopolnijo tudi starševske, vsakdanji ritem se postavi na glavo, v življenje pridejo izzivi, ki si jih nismo niti predstavljali. 

Svoje dodajo tudi utrujenost, hormonske spremembe, pomanjkanje spanja in nekaj povsem običajnega je, da vsaj nekaj mesecev iščemo ravnovesje v svojih novih vlogah in izzivih. Čeprav v določenem obdobju večina uspešno ujame svoj nov ritem, so tudi primeri, ko obdobje močno vpliva na počutje in samozavest novopečene mamice – zlasti, če je bil njen življenjski slog v obdobju pred prihodom otroka zelo drugačen. 

Spreminjajoče se življenje vloge niso nekaj, kar se zgodi čez noč, ampak gre za dolgotrajen proces. Če je bila ženska poprej zelo karierno usmerjena, vedno obkrožena z ljudmi, je veliko potovala in je bilo njeno življenje močno dejavno, bo morda prehod v vlogo mame težje sprejela – sploh, če nanjo ni bila pripravljena ali pa so bila njena pričakovanja zelo drugačna, kot se je izkazalo kasneje. 

V tem primeru se bo morda v poporodnem obdobju počutila socialno izolirana, v ozadju, manj pomembna, nekoristna in spregledana s strani partnerja (in najbližjih). Seveda je veliko odvisno od vsake posameznice, a v mnogih primerih pride v takšnem stanju tudi do povečanih pritiskov in zahtev do partnerja, ljubosumja, posesivnosti in občutkov osamljenosti v odnosu. 

Vprašanja in misli, s katerimi se soočajo mnoge novopečene mamice, so: Bom odslej samo še gospodinja? Mu bom sploh še privlačna, moje telo ni več enako kot prej?! Zakaj nisem srečna, ko pa sem si otroka tako želela? Me vara? Dolgo ga ni iz službe. Kaj pa, če mu nisem več dovolj? Sem res rojena za vlogo matere, kaj pa, če sva se prenaglila? Zakaj sploh tako razmišljam? Zakaj samo še dela? Želim si, da bi spet imela več časa zase. Počutim se nekoristno, nevredno. Grozna sem! 

Zaradi takšnih in podobnih misli ima marsikatera novopečena mamica občutke krivde, kar jo še dodatno potisne v negativna občutja, ki pa ob kopičenju lahko pripeljejo do kroničnega nezadovoljstva, tesnobe, tudi depresije. Po drugi strani pa ni lahko niti partnerju, saj se ob prihodu otroka marsikateri očka počuti potisnjen na rob, izoliran in osamljen. Če poleg tega dodamo še finančni stres in (neupravičene) pritiske in obtožbe partnerke, mera kmalu postane polna. Partnerja zabredeta v vrtinec konfliktov, nerazumevanja, odtujenosti, kar ju še bolj razdvoji in utrdi njuna težka občutja. 

Nihče ne pravi, da je poporodno obdobje enostavno za vse vpletene. Za nikogar ni, je pa res, da se nekateri spremembam prilagodijo prej, drugi malce kasneje. Je pa pomembno, da po prvih majavih korakih, ko se družina še navaja na novo rutino, ko se vloge preoblikujejo in ko vzpostavimo nov življenjski ritem, ne pozabimo dvojega – nase in na partnerski odnos. Resda otrok spremeni življenje, temu ne gre oporekati. 

Še vedno pa je treba iskati ravnovesje med lastnimi potrebami, partnerstvom in družino. Ne smemo namreč pozabiti, da je zadovoljna in pomirjena mama najboljša 'čustvena zibelka' otroku, in da sta zadovoljna partnerja, ki ohranjata svojo intimo še naprej, najbolj varen pristan. Iskreni pogovori o občutkih, potrebah in željah, so temelj razumevanja in lažjega prehoda tudi skozi najtežje dni. 

Če s partnerjem znamo skomunicirati, kaj nas teži, kdaj nam je težko, kaj potrebujemo in kaj si želimo, je tudi možnosti za nesporazume veliko manj. Pri dvomih, ljubosumju in nezadovoljstvu je pomembno to partnerju povedati, saj nas le tako lažje razume in da potrebne potrditve, ki jih potrebujemo. Obenem pa ne gre zanemariti tudi sebe, kar je velika težava mnogih mamic. 

Nobeni ni treba iti prek sebe, da bi bila 'dovolj dobra' mama, čeprav vemo, da pogosto delamo prav to. Vsaka mama je najboljša mama svojemu otroku, a le, če zna poskrbeti tudi zase. Pomembno si je vzeti čas za trenutke, ko si napolnimo energijo, bodisi s prijateljico na kavi, na sprehodu, ali z aktivnostjo, ki nas sprošča. Če pozabimo nase, na svoje potrebe in vse, kar nam je v življenju veliko pomenilo, bomo sčasoma postajale vse bolj nezadovoljne, zagrenjene, sumničave – kar se bo odražalo v odnosu do celotne družine.

Resda otrok življenje obogati in postavi na povsem drugo raven kot prej, ob tem pa vseeno ne smemo pozabiti na to, da se le v zdravem okolju razvija v zadovoljnega, samozavestnega in srečnega otroka. Za slednje pa smo odgovorni mi – tako, da ne pozabimo nase in na odnos, iz katerega je nastal otrok. Če čutimo, da se sami ne zmoremo soočati z vsemi izzivi, ki jih prinaša starševstvo, je pomembno poiskati pomoč strokovnjaka. 

Viri: Parents / MomCom / PsychCentral