Polni upanja, lačni ljubezni in z željo po družini se lahko spustimo tudi v odnose, ki so za nas škodljivi. A ne samo za nas, tudi za naše otroke. "Zelo pomembno je, da poskrbimo tudi za otroke, kajti prav tako so žrtve tudi oni," razlaga Petra Strelec, ki je bila tudi sama (pre)dolgo ujeta v nasilnem odnosu. 

Kateri so bili tisti najtežji trenutki in kdaj je napočil trenutek, ko ste vedeli, da tako ne morete več naprej?

Zame je bil najtežji trenutek tisti, ko mi je priznal, da je začel konzumirati tudi trde droge. Spomnim se, da sem bila bolna in da sem sredi noči poklicala prijateljico, naj pride pome. Morala sem od tam. Začela sem se zavedati, da nikakor ne bo pozdravil svojih odvisniških vzorcev in da če ne bom šla, me bo uničil. Zavedati sem se začela, da si ne želi pomoči in da je bila vse samo manipulacija. Lažne obljube, s katerimi me je držal v odnosu. 

Kdaj ste odnos zaključili?

Takrat sem odnos končala, vendar še nisem odšla fizično. Opazovala sem, kako propada in živi v lastnem zanikanju. Zelo težko je bilo gledati osebo, ki sem jo imela rada, kako propada. Sem pa tistega dne prenehala biti v vlogi rešiteljice in s solzami v očeh spoznala, da ne morem vplivati na njegove odločitve, lahko pa na svoje. Čustveno mu nisem več pustila blizu.

Kasneje sem spoznala, da je bil sin le sredstvo, s katerim me je hotel obdržati v takem odnosu, in bilo me je grozno sram, da tega nisem videla že prej. 

In potem, ko ste videli ... 

Kasneje sem se sinu opravičila, prevzela odgovornost in mu razložila, da takrat drugače nisem znala. Odšla sem na Ptuj na Inštitut za socialno psihiatrijo in travmatologijo, kjer sem si privoščila rehabilitacijo svoje duše, kot temu rada pravim. 

Zelo pomembno se mi zdi, da v odnosih, kjer so prisotni otroci, prevzamemo odgovornost in se jim opravičimo. Otrok potrebuje mamo, ki je dobro, zato je zelo pomembno, da si žrtev dovoli pomoč in poišče vzroke, zaradi katerih si je v svojem življenju dovolila tak odnos. Na inštitutu sem odkrila svoje vzroke, med njimi je bilo tudi spolno nasilje, ki ga je izvajal ožji družinski član nad mano v otroštvu. 

Ste se borili naprej ... 

Ko me je sin opazoval, kako sem osebnostno rasla in se sestavljala, se je psihično pobiral tudi sam. Naredila sem vse, da bi čim manj čutil posledice vsega tega. Zelo pomembno je, da to storimo. Obrazložila sem mu tudi, da sva bila priča vsemu, kar v odnosih ni zdravo, in se skupaj učila, kaj v odnosih je zdravo in sprejemljivo. 

Zelo pomembno je, da poskrbimo tudi za otroke, kajti prav tako so žrtve tudi oni. Še danes velikokrat rečem, kaj bi dala, da bi nekdo prijavil, da bi poklical Policijo ... Mogoče bi mi tako že prej pomagal. 

Kdaj ste dokončno izstopili iz nasilnega odnosa? 

Trenutek, ki je bil ključnega pomena, pa je bil tisti večer, ko sva se kot prijatelja odločila, da bova stanovala skupaj le kot cimra, ker sem bila sama na bolniškem staležu zaradi mobinga na delovnem mestu in sem bila psihično uničena ter nisem več bila zmožna plačevati najemnine. 

V roku ure in pol po vselitvi sem se znašla zopet ob nasilnemu človeku. Okamenela sem. Zaklenil me je, mi odvzel svobodo in mi iz rok vzel tudi mobilni telefon, tako mi je preprečil, da bi poklicala policijo. 

Ko me je po ne vem kolikem času le izpustil, sem vedela, da moram oditi od tam in se nikoli več vrniti, če želim preživeti. Poklicala sem policijo, ta pa me je našla med tavanjem po kraju, v katerem sem takrat živela. Kasneje sem izvedela, da sem doživela parasimpatični šok. Bila sem popolnoma neorentirana v okolju in izgubljena. Ko sem zaslišala znani glas policaja, sem mu stekla v objem in padla v neutolažljiv jok. 

Na policijski postaji sem si kasneje obljubila, da ne bom nikoli več v takem stanju sedela na tistem meni že znanem stolu. Nič več, nikoli več! Prav tako ne na urgenci in na CSD-ju. In res je bilo temu tako. 

Nazaj se več nisem vrnila, sem pa šla dalje s svojim življenjem in zaživela brez strahu, napetosti in trepetanja. Našla sem svoj mir in kar je najvažnejše, našla sem sebe in se tudi sprejela. 

Temu jaz pravim osebna svoboda.