Pravijo, da v povprečju zgolj trije od desetih poročenih parov ostanejo srečni. Presenetljivo? Niti ne. Ljudje se namreč v dolgoletni zvezi dokaj sprostimo, jemljemo partnerja in odnose za samoumevne, začnemo primerjati svojo zvezo z drugimi, ne kažemo več pretiranega zanimanja za svojega partnerja in kaj hitro zapademo v monotonijo, ki ne vodi ravno v srečne in zdrave odnose. 

Na začetku sedemdesetih let je prišlo do porasta ločitev, in ker je psihologe skrbelo, kako bo to vplivalo na generacije otrok, ki so prihajali iz ločene družine, so se odločili proučevati pare in ugotoviti, kaj je tisto, kar vpliva na srečen in dolgotrajen zakon ali partnersko zvezo. 

Psiholog John Gottman je bil eden izmed teh raziskovalcev. Kar štiri desetletja je proučeval na tisoče različnih parov in njihove navade, da bi odkril, kaj je tisto, kar par potrebuje za srečo. Skupaj s kolegom Robertom Levensonom sta na Univerzi v Washingtonu leta 1986 odprla tako imenovan 'Labaratorij ljubezni', v katerem sta gostila sveže poročene pare, katerih medsebojne odnose sta potem proučevala. S pomočjo ekipe raziskovalcev sta zakoncem nameščala elektrode in jim postavljala vprašanja o njihovem odnosu, o tem, kako so se spoznali, kakšni so bili njihovi prepiri in lepi spomini. Elektrode so nato merile pretok krvi, hitrost bitja srca in količino izločanja potu. Nato sta jih poslala domov in čez šest let preverila, ali sta zakonca še vedno skupaj. 

Izmed vseh je Gottam razvrstil pare v dve veliki skupini: mojstri in amaterji. Mojstri so bili tisti, ki so ostali v srečnem zakonu, amaterji pa so se razšli zaradi nesrečnega zakona. Ko so raziskovalci analizirali vse podatke, ki so jih pridobili od udeležencev, so ugotovili jasne razlike med tema dvema skupinama. Amaterji so med intervjuji delovali popolnoma mirno, vendar jih je izdajalo njihovo telo. Srce je delovalo hitreje, bolj so se potili in imeli večji pretok krvi v telesu. Gottam je posledično odkril, da so se udeleženci, ki so bili fizično bolj aktivni v njegovem laboratoriju, hitreje razšli.

Amaterjem je torej soočenje s partnerjem in pogovor o njihovi zvezi predstavljal nekaj stresnega. Celo, ko so obujali lepe spomine na zvezo s partnerjem, so potihoma čakali, kdaj bodo napadeni in imeli pripravljeno morebitno potrebo po samoobrambi. Medtem so bili mojstri popolnoma sproščeni. Počutili so se popolnoma mirno in povezano, zato je bilo videti med njima veliko nežnosti in topline, kar se je kazalo potem tudi na rezultatih. Gottam si je zadal za cilj ugotoviti, kaj je tisto, kar vpliva na to povezanost in zaradi česar je mojstrom uspelo vsa ta leta ostati skupaj. 

K sodelovanju je kasneje s svojo partnerico Julie pozval 130 mladoporočenih parov in jih spremljal med vsakodnevnimi aktivnostmi. Tako se je zgodilo, da je v nekem trenutku mož, ki je ljubitelj ptic, na drevesu zagledal posebno vrsto ptice. Svoji ženi je rekel: "Poglej to ptico na drevesu!" S to izjavo pa ni komentiral zgolj trenutnega stanja, ampak hkrati iskal odziv svoje soproge, znak podpore, v upanju, da se bo povezal z njo v skupnem zanimanju. Ona pa je imela pred seboj izbiro; lahko se približa ali oddalji od svojega moža. 

Ljudje, ki so se približevali svojim partnerjem, so kazali zanimanje za njihove zahteve po povezovanju. Medtem ko so se tisti, ki so se oddaljevali od partnerja, odzivali zgolj minimalno in so ponavadi nadaljevali svoje delo. Pri nekaterih so se celo kazali znaki agresije, kadar jih je partner 'prekinil' pri njihovem delu, da bi povedal nekaj, kar se mu je zdelo zanimivo ali pomembno. 

Ravno te medsebojne interakcije so odražale kakovost posameznega zakona. Pari, ki so se v šestih letih ločili, so namreč imeli vsega skupaj zgolj 33 odzivov na partnerjeve želje po interakciji. To pomeni, da so bile od vsega desetih želja po interakciji izpolnjene zgolj tri. 

Ko je to ugotovil Gottam, je znal samo z opazovanjem odnosa partnerjev s 94-odstotno uspešnostjo napovedati, ali bosta zakonca ostala skupaj ne glede na vse. "Mojstri imajo eno navado, ki je ključna za srečen in uspešen zakon – oni opazujejo okolico z namenom, da našli vse reči, za katere so hvaležni in ki jih cenijo. Gradijo torej na kulturi medsebojnega spoštovanja. Medtem ko amaterji opazujejo okolico, da bi našli partnerjeve napake," trdi Gottam.

Tisti, ki načrtno ignorirajo svojega partnerja ali čutijo potrebo po konstantnem kritiziranju, tudi brez razloga, uničujejo zvezo, saj se njihov partner začne počutiti nevidnega in nekoristnega. Ne le da na ta način ubijajo ljubezen v zvezi, temveč tudi močno vplivajo na fizično propadanje osebe, s katero so. 

Ljubeznivost pa na drugi strani drži ljudi skupaj. Ljubeč odnos in čustvena stabilnost sta najpomembnejši lastnosti uspešnega in srečnega para, ugotavlja Gottam. Obstajata pa dva načina, na katera lahko dojemate ljubeznivost. Lahko si mislite, da je to prirojena lastnost: ali jo imate ali pa je preprosto nimate. Lahko pa jo dojemate kot mišico, ki se z vajami še bolj utrdi. Mojstri ljubeznivost dojemajo kot mišico in dobro vedo, kako jo ohraniti v fit formi. Oni se zavedajo, da sta za dober zakon potrebna vsakodnevno vlaganje in delo. 

Najtežji trenutki za urjenje ljubeznivosti so prav gotovo med prepiranjem. Vendar je to hkrati tudi najbolj pomemben trenutek za izražanje ljubezni. Če boste dovolili, da agresija uide izpod nadzora, boste morda na ta način končali vajino zvezo za vselej. 

"Biti ljubezniv ne pomeni, da nikdar ne izražate besa," je razložila Julie Gottam. "Ljubeznivost naj vas opomni, na kakšen način boste izrazili svojo jezo. Lahko zalučate kopje v svojega partnerja, lahko pa mu preprosto razložite, zakaj vas je neka stvar prizadela ali razjezila," je še povedala.

Gottam pa je dodal: "Amaterji bodo za razliko od mojstrov drugače ravnali med prepirom. Oni bodo rekli: 'Zakaj spet zamujaš! Kaj je s teboj narobe? Isti si ko tvoj oče/mama!' Mojstri pa bodo povedali na drugačen način: 'Žal mi je, ker te kritizira zaradi zamujanja, vem da nisi ti kriv, vendar me res jezi, ker spet zamujaš.'" 

Vir: The gottam Institute