V nekaterih odnosih se partnerja že na samem začetku zveze dotakneta vprašanj o prihodnosti, med katera sodi tudi ustvarjanje družine. Veliko je takšnih, ki se ujemajo v željah in prioritetah ter imajo podobno začrtano pot. A vsi vemo, da so odnosi zapleteni, življenje pa gre včasih čisto svojo pot, zato želja po otroku v nekaterih primerih ostane potlačeno hrepenenje. 

Pri neusklajenosti in konfliktih želje po otroku je scenarijev toliko, kot nas je različnih ljudi. V nekaterih primerih je zadaj velika starostna razlika, ko je denimo partner izrazito mlad ali že precej v letih. Pri takšnih se najpogosteje izkaže, da si otroka ne želijo – nekateri ne še, drugi ne več. 

V ostalih primerih gre lahko tudi za razkol v življenjskih prioritetah, ko si partner namesto družine želi svobodnejšega življenjskega sloga. Včasih pa se zadaj skrivajo tudi otroške travme, ki vplivajo na željo po otroku. Razlogov je veliko, zato je pomembno, da vsak odnos razrešuje težavo na svoj način, saj univerzalnega odgovora, kaj storiti, ni. 

Ker gre za zelo intimno in globoko željo, se mora ženska v tem primeru najprej vprašati, ali se je pripravljena odreči otroku zavoljo partnerskega odnosa. Če je odgovor ne, včasih ne preostane drugega kot razhod. Če je odgovor da, potem je rešitev na dlani. Je pa pri tem treba upoštevati, da rešitev ni zanikanje ali potlačitev želje ali upanje, da si bo partner premislil. 

Če na napačen način pristopite k težavi, lahko to dolgoročno ali trajno škoduje vajinemu odnosu in stopnji zaupanja. Katerim ključnim stvarem se je torej treba izogniti? 

Prepričanje, da si bo partner premislil, zato je treba samo počakati

V nekaterih primerih se ženska zaradi razočaranja nad partnerjevo odločitvijo prepriča, da si bo počasi že premislil. Seveda to ni nemogoče, saj se nekateri čez čas vseeno odločijo za otroka – a ne vedno. Takšna taktika ženske pogosto prisili v igranje "popolne" partnerke, saj so prepričane, da si morajo zaslužiti ljubezen in družino. V tem primeru gre za pretirano odvisnost od partnerja, kar izvira iz nizke samozavesti. 

Dolgoročno pa to lahko vodi do vse večje nestrpnosti in konfliktov. V tem primeru je koristno razmisliti o dvojem: starosti oz. zrelosti partnerja ter času trajanja partnerskega odnosa. V primeru mladosti partnerja (npr. pod 25 let) je nekaj običajnega, da še ni pripravljen na otroka. Tudi v primeru velike starostne razlike in dejstva, da ima partner že iz prejšnjih zvez svoje otroke, se pogosto zgodi, da si ne želi več ustvarjanja družine. 

Pomemben faktor je tudi trajanje razmerja. Če sta še sveža zaljubljenca ali na začetku zveze, potem ima lahko partner občutek, da še ni pravi čas za otroka. Pošteno in celo nujno je, da ob priložnosti povprašate o načrtih in željah za prihodnost, predvsem pa to storite dovolj zgodaj. Kljub sodobnemu mitu, da mora biti ljubezen takojšnja in določena, dobri odnosi in zaupanje zahtevajo svoj čas.

Taktike manipuliranja, da bi si premislil

Nekatere ženske se v želji "spreobrniti" partnerja poslužijo vseh mogočih taktik. Od tega, da domov pripeljejo hišnega ljubljenčka, ki je nekakšna uvertura v prihod otroka, do čuvanja otrok prijateljev – vse le zato, da bi se v partnerju vzbudil očetovski duh. A takšen način je vseeno nekoliko nepošten. Da, res je, da lahko hišni ljubljenček ali čuvanje otrok zagotovi večjo jasnost glede vprašanja otrok. 

Toda o tej temi je vseeno treba iskreno spregovoriti. Kar se pa tiče prevar, kot so laganje o varnih dneh ter o jemanju kontracepcijskih tablet, pa je treba poudariti, da se je takšnim metodam bolje izogniti. Je nosečnost s pomočjo manipulacije res nekaj, kar bi si želeli? Ob tem nikoli ne veste, kako se bo odzval partner. Ne gre pa le zanj, temveč tudi za ohranjanje lastne integritete in samospoštovanja. 

Žrtvovanje svoje sreče, da bi ugodili partnerju 

V nekaterih razmerjih se ženske na koncu vdajo v usodo in potlačijo svojo željo po otroku. A žrtvovanje osebne sreče ne pomeni resnične ljubezni, temveč samosabotažo. Preprosto povedano ni zdravo, če potlačite ali zanikate povsem normalno in legitimno željo po otroku le zato, da bi mu ugodili in ostali skupaj.

Če se ni pripravljen pogovoriti o tej temi in noče niti pomisliti na kompromis (kot je denimo posvojitev), potem je čas za vprašanje, ali v odnosu vztrajati. Včasih naše življenjske želje kljub obetavnim začetkom krenejo svojo pot. V tem primeru ni nobene potrebe po vztrajanju v odnosu, v katerem ne morete uresničiti svojih ciljev in hrepenenj. 

Zakaj je v takšnih primerih koristna terapija?

Svetovanje in terapija paru pomagata pri ustreznejši komunikaciji, sproščanju čustev na konstruktiven način in prepoznavanju možnih kompromisov (ali sprejetju, da ti ne obstajajo). Na terapiji partnerja naslovita težavo in ugotovita, da so morda konflikti o ustvarjanju družine le simptomi večjih blokad. Na srečanjih se morda izniči igro moči, ki jo partnerja nezavedno igrata. Včasih se izkaže, da so razlogi za ustvarjanje družine napačni, obenem pa se odkrije, zakaj je strah pred odgovornostjo tako velik. 

Želeti ali ne želeti otrok je stvar biološke potrebe in osebnih vrednot, prepričanj in želja. Če se kljub terapiji izkaže, da sta na povsem nasprotnih bregovih, je treba v življenju naprej. Na vsakem posamezniku pa je, čemu se je pripravljen odreči, kje skleniti kompromis in kdaj začeti novo poglavje življenja. 

Vir: HarleyTherapy