Ksenja Kos, predsednica SKZP: "Večina ljudi je izredno vzdržljivih. Vzdržljivost pa je lahko le navidezna in ljudje dolgo časa funkcionirajo zelo dobro, a ne opazijo, da stopajo čez svoje meje." In ko so meje enkrat prestopljene, postane breme preprosto preveliko, da bi ga zmogli še naprej nositi sami. To pa še posebej velja za naše otroke in mladostnike, ki so se znašli v stiski in nujno potrebujejo pomoč, kot tudi ustrezno podporo, s katero bi lahko preprečili marsikatero tragično zgodbo. 

Kakšne stiske in izzive v zadnjih letih opažate pri otrocih in mladih?

Stiske mladih so v porastu, kar je čutiti v navalu mladostnikov in otrok na psihoterapevtske obravnave. Simptomatika stisk se kaže kot anksioznost (veliko je obsesivno-kompulzivne simptomatike), depresija, psihosomatika, samopoškodovanje in samomorilnost na eni strani in nasilje, kraje, destruktivnost navzven na drugi strani, motnje hranjenja in prehranjevanja ... Vedno več je otrok in mladostnikov brez psihične odpornosti, ki niso kos naporu. 

Pritiski in posledice ...

Posledično je vedno več odklanjanja šole, izogibanja ocenjevanja, odlaganja dela in ostajanja doma. Šola je postala stičišče boja med starši in učitelji, kjer otroci ostajajo osamljeni brez svojega šolskega prostora. 

Pritiski so v obliki pričakovanj o uspehu, vrstniški priljubljenosti in tekmovalnosti ter vsebinski in časovni natrpanosti. Težko je najti otroške in mladostniške idole v odraslih z revolucionarnim duhom, skupnostnimi vrednotami in upanjem, komur bi mladi sledili, da bi se zdravo razvijali. 

Današnji povprečni odrasli je odsoten, preokupiran s svojim otrokom in utrujen. Otroci pa potrebujejo vesele, radostne odrasle, ki se med seboj spoštujejo. Odrasli so tako obremenjeni s svojim življenjem in s samim sabo, da nimajo več prostora za otroka. Ob otroku so odklopljeni in navidezno fizično prisotni ali pa še to nič več.

Kakšni so torej izzivi današnjega časa?

Izzivi današnjega časa za mlade so predvsem vrstniški odnosi, odsotni ali preplavljajoči odrasli in prehiter tempo življenja ter sprememb. Prihodnost je zelo nestabilna in nihče ne ve, kaj storiti, da bi bil ta svet bolj stabilen. 

Psihična odpornost se meri s kapaciteto zmogljivosti procesiranja stresa in zavedanja svojih mej, ki jih zdrav človek jasno postavlja in čuva v okolju, ki mu zagotavlja dostojno življenje.

Tudi ko se psihično odporen človek znajde v neugodnih okoliščinah, ki prekomerno spodjedajo njegovo dostojanstvo, realno omajejo varnost in intezivirajo strah, se oslabi tako psihični kot fiziološki sistem in ne zmore sam. Za okrevanje in ponovno pridobitev psihične odpornosti potrebujemo varno in vzpodbudno skupnost.

Lokalne grožnje povečujejo tveganje za posameznike, družine in skupnosti. Globalne grožnje povečujejo tveganje za celotno prebivalstvo in lahko upočasnijo svetovni napredek k izboljšanju blaginje. 

V tem kontekstu ključne grožnje danes vključujejo gospodarski upad in družbeno polarizacijo; izredne razmere na področju javnega zdravja; razširjene humanitarne krize in prisilno razseljevanje in naraščajočo podnebno krizo.

Kaj se vam zdi še posebej zaskrbljujoče?

Najbolj zaskrbljujoče je stanje duha. Kar se kaže na makro ravni, se odseva na mikroravni. Groba retorika, izključevanje, hlastanje po prestižu, navidezna skrb za človeka, razkrajanje skupnosti, kršitve človekovih pravic ipn. se odzrcali v družini, vrtcu, šoli, na treningu ... 

Otroci in mladostniki nujno potrebujejo zdrave, zaupanja vredne in odporne odrasle, drugače sami prevzemajo vlogo vodenja, kar pa pelje v kaos. Narcisoidna družba je bolna družba, kjer je posameznik ranjen, ker ni dobil zadovoljenih osnovnih relacijskih potreb. Umanjkal je torej zdrav odrasli, ki je zmožen dajati in sprejemati ljubezen. Tako otroci uničujejo sebe in druge. 

Zaskrbljujoča je izčrpanost ljudi. Resno se moramo vprašati, zakaj je toliko odraslih, mladih in otrok tako utrujenih. Kaj v zunanjem in notranjem okolju človeka je tako toksičnega, da ne zmoremo več poskrbeti zase in eden za drugega.

Zaskrbljujoča je osamljenost. Ko se razkraja skupnost in prevlada individualizem, tekmovalnost, človek zboli. Naši možgani so narejeni za sobivanje, medsebojno odvisnost in samostojnost. Če tega ne dobijo, sicer preživijo, a plačujejo visoko ceno v obliki različne simptomatike. 

Kje se zatika v praksi? 

Naj tukaj omenim predvsem nezmožnost sodelovanja tudi na strokovni ravni. Slovenci smo neverjetno lojalni svojim vrtičkom in nezmožni razvijanja timske kulture dela. Veliko govorimo o interdisciplinarnih pristopih, medinstitucionalnem povezovanju in večplastnemu reševanju težav, a pri dejanjih v praksi se še vedno zelo zatika. Niti otroci in mladostniki niso dovolj pomembni, da bi strokovni delavci odprli vrata drug drugemu. Če se zatika tukaj, potem si lahko mislimo, kako nevaren prostor je med nami. Kako nam potem lahko zaupajo družine, otroci?

Okolje je glavni razlog za težave otroka. Ko ta pride na svet, je kot zunanji zarodek. Človeški mladič je eden najbolj nerazvitih, ko se rodi. Od okolja je odvisno, kako se bo razvijal. Če je primarno okolje takšno, da ga poškoduje, je odgovornost širšega okolja, da okoli njega splete mrežo pomoči, kjer se lahko gradi tolikšna varnost, da je otrok zmožen mobilizirati svoje kapacitete.

Stisk je torej več in starostna meja se znižuje ... 

Psihoterapevtsko delo dojenčkov se usmeri v starša in preko njega v otroka. Pri dojenčkih učimo starše prepoznavanja dojenčkovih potreb, uglaševanja in povezovanja ter skrbi zase, da je starš zmožen koregulirati dojenčkova neregulirana stanja.

Pri malčku in vse tja do mladostništva je bistveno delo z družino in širšim okoljem otroka. Otrok je v psihoterapevtski proces vključen kot pripovedovalec svojega doživljanja preko igre, kjer psihoterapevt ugotavlja, kaj otrok potrebuje. Fokus je nato usmerjen v družino in ostalo okolje. Psihoterapevt je glas otroka in izvaja psihoedukacijo okolja, da se otrokove potrebe zadovoljijo.  

Ko se otrok zlomi in družina išče pomoč ... 

Ko se otrok zlomi, najprej potrebuje veliko nege, ljubezni, razumevanja, srčnosti, sočutja, oblikovanje varnega okolja, da lahko okreva. Nato se začne trening psihične odpornosti in psihoedukacija okolja, da se nauči ravnati z določenim otrokom. Ja, gradimo podporno mrežo, kjer je lahko vključenih tudi več strokovnjakov. 

Da bi bilo manj žalostnih zgodb, ki smo jim lahko priča, kaj mislite, da bi se še dalo izboljšati na tem področju? 

Če vzamemo svet v tem trenutku točno takšen, kot je, je pomembno mobilizirati veliko strokovne energije in pomoč pripeljati k otrokom. Pri nas pa se še stroka ne more dogovoriti, kaj sploh je pomoč človeku. Slednje omenjam v luči procesov sprejemanja zakona o psihoterapiji. Spoštljiva strokovna komunikacija, ki daje prostor različnim pogledom in je vključujoča, je danes potrebna bolj kot kadar koli prej.   

Prvi korak vidim v osebnem in strokovnem opolnomočenju strokovnih delavcev v šolah in vrtcih. Oni morajo držati vsa neregulirana stanja otrok ter mladostnikov, če jih starši ne zmorejo. Šole morajo nemudoma vpeljati več ustvarjalnosti, kreativnosti, igre in gibanja, da bodo lahko možgani otrok in mladostnikov procesirali kognitivni stres. 

Prenova učnih programov zgolj s preimenovanjem določenih vsebin brez trdega koncepta o duševnem zdravju bo težave zgolj poglabljala. 

Država bo morala poskrbeti za odrasle na delovnem mestu, da se ne bodo izčrpavali, ampak izkoristili svoje potenciale. Skrajšan delovni čas je v redu, a sam po sebi ni rešitev. Odrasli človek mora živeti dostojno in dostojanstveno življenje, da ima pogoje biti zdrav.

In ko bodo odrasli zdravi, se bodo otroci lahko zdravo razvijali. Sooblikovati moramo pravično družbo. "Ustvarjanje pravične družbe pa ni le stvar, ki posamezniku omogoča, da se uresniči. To mora biti psihološko mogoče in politično možno. In vse se začne s tem, kako družba vidi in neguje svoje otroke."

dr. Stuart Shanker