Nekateri pravijo, da si družine ne moreš izbrati sam, spet drugi se požvižgajo na to pravilo in si ustvarijo svoj topel domek z ljudmi, ki jih podpirajo, imajo radi, so topli, ljubeči in skrbni. In kaj ni prav zares čar družine ravno v tem? Včasih kri ni dejavnik, ki vpliva na to, da nekoga sprejmemo za družinskega člana in ga vzljubimo kot svojega. O tem govori ganljiva zgodba, ki se je odvila čez lužo.

Starejši, osamljeni in ovdoveli gospod po imenu Paul Callahan, ki šteje častitljivih 82 let in prihaja z Rhode Islanda, je z odprtimi rokami sprejel na novo priseljeno mlado družino, 32-letno Sharaine Caballo in 42-letnega Wilsona ter njuna dva otroka. Callahanova žena je umrla le slabih šest mesecev pred tem in še vedno je bil v obdobju žalovanja. 

Nekega dne, ko je zagledal, da na novo priseljeni sosed Wilson potrebuje pomoč, je nemudoma pristopil in ponudil svojo lestev. "Prišel je s svojim orodjem, prinesel je izvijače in učil Wilsona, kako popraviti garažo. Ta je z veliko hvaležnostjo sprejemal njegove nasvete," je soproga Sharaine povedala za South West News o odnosu njenega moža in starejšega soseda. 

Kmalu sta ugotovila, kako harmoničen in spoštljiv je odnos med njimi in kako lepo se imajo v družbi drug drugega. "On je kot dedek, ki bi si ga vsak želel imeti," je dodala Sharaine. Prava dedka, Sharainin in Wilsonov oče, namreč živita na drugem koncu ZDA in to, da sta tik ob svojem novem domovanju dobila nadomestnega dedka in občutek, da je nekdo tam, na katerega se lahko zaneseta – in obratno, je bil vsem trem v uteho. 

Družina ga je sprejela za svojega in on njih. Na dan očetov ga obdarijo z darilom, Paul pa je skoraj vsak drug dan na obisku in se udeležuje družinskih izletov, skupaj praznujejo praznike, rojstne dneve ter drug drugemu pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Otroci ga kličejo 'stric Paul', sam pa obožuje družbo mlajših, ki razveseljujejo njegovo življenje. 

"Od nekdaj sem bil družaben. Že od otroštva dalje sem bil vajen, da je bila pri nas polna hiša in vedno nekdo za druženje," je dejal Paul, ki se je od smrti soproge dalje počutil zelo osamljenega. Prihod družine Caballo je bil zanj kot sončev žarek, ki je prinesel novo upanje. "Posvojili smo ga in ga vzeli za svojega. Najbrž obstaja veliko dobrih sosedov, ampak mi smo dobili najboljšega," je še zaključila Caballova. 

Vir: nypost.com