Kot starši si želimo samo najboljše za svoje otroke, ampak včasih se tudi sami znajdemo v zadregi, kadar se naši otroci znajdejo v stiski zaradi svojih strahov. "Pogosti strahovi, s katerimi se soočajo otroci, so strah pred temo, strah pred velikimi živalmi (psi ...), strah pred glasnimi zvoki, poki, strah pred pošastmi, strah pred samoto, strah pred ločitvijo od staršev, tudi strah pred vodo, strah zaradi konkretnih nevarnih situacij (npr. da bi padli, da bi jih ugriznil pes ...) in kasneje strah pred naravnimi pojavi, nesrečami, boleznimi, smrtjo," pojasnjuje psihologinja Mateja Štirn. Prav zaradi tega sama tudi priporoča pravljice o otroških strahovih: "Lahkonočnice so kot take dobrodošel »pripomoček«, da otrok spozna, da so del naših življenj, našega doživljanja tudi neprijetne izkušnje." Več o tem si lahko preberete v pogovoru s psihologinjo.
Pravljice imajo pomembno vlogo v otrokovem življenju …
Otrok s pomočjo pravljic spoznava svet okoli sebe, raziskuje lahko svoje notranje doživljanje, spoznava in se uči načinov, kako izraziti čustva, kako prepoznati in se odzvati na čustva drugih ljudi. Slednje pomembno vpliva na razvoj empatije. Uči se veščin, kako se odzvati na ustrezen način v odnosih z drugimi, kako reševati problemske situacije. Branje oz. poslušanje pravljic pomembno prispeva k razvoju otrokove pismenosti, otrok s pomočjo pravljic oblikuje, širi svoj besedni zaklad. Pravljice »odpirajo vrata« domišljiji in so pomembne za razvoj, krepitev otrokove kreativnosti. Otrok s pomočjo pravljic, poslušanja in pripovedovanja zgodb gradi svoj sistem vrednot. Ritual branja in poslušanja pravljic, ko odrasli in otroci preživijo skupaj kakovosten čas in delijo izkušnje spoznavanja »novih svetov«, pozitivno vpliva na odnos med otrokom in starši oz. odraslimi. Branje, poslušanje pravljic je nenazadnje prijetna, zabavna aktivnost, ki se je otrok veseli, in je kot taka vir prijetnih čustev.
Strahovi v zgodnjem otroštvu so pogosti... Kako jih doživljajo otroci?
Strah je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo, ko se soočamo z neko grožnjo. T. i. razvojni strahovi, ki so običajni del otroštva, so za otroke lahko bolj ali manj intenzivni. Kljub temu, da vemo, da je strah, s katerim se otrok sooča (npr. strah pred temo, strah pred ločitvijo od staršev ...), običajni del določenega razvojnega obdobja, to še ne pomeni, da za otroka ni »zelo realen« in je njegova stiska zaradi tega manjša. Pri mlajših otrocih v prvih letih življenja se strah in z njim povezana stiska kažeta preko njihovega vedenja. Z razvojem govora pa pridobijo pomemben vir, da povedo o svojem doživljanju in tako izrazijo tudi strah. Razvojni strahovi so »priložnost«, da ob podpornem odnosu in odzivu staršev in drugih odraslih otroci razvijejo veščine za soočanje z različnimi stresorji in uravnavanje, obvladovanje stiske (pridobivajo izkušnje, da zmorejo obvladati stisko ...).
Starši mnogokrat niti sami ne vedo, kako pravilno pristopiti do otroka, ki doživlja neprijetna čustva, na primer strah... Kako jim pri tem lahko pomagajo pravljice?
Da bi lahko uspešno obvladali neprijetna čustva in se pomirili, je pomembno, da se otroci naučijo prepoznati, poimenovati in na primeren način izraziti čustva. Pri tem je ključen podporen odnos s starši oz. drugimi odraslimi, ko so odrasli osredotočeni na otroka, delujejo pomirjujoče, tako z besedami kot neverbalno s pomirjujočim tonom glasu, objemom ... Pomembno je, da starši prepoznajo in sprejmejo otrokova čustva, izrazijo razumevanje za otrokovo stisko in dajo otroku možnost, da na različne načine izrazi svoje počutje, doživljanje. Ko je otroka strah, so včasih skupaj z njim v stiski tudi starši. Da bi lahko otroku zagotovili čustveno podporo, je v prvi vrsti pomembno, da se sami umirijo in obvladajo svojo stisko.
Včasih se sicer z dobrimi nameni, da bi pomagali otroku, odrasli odzovejo na načine, ki niso ustrezni in lahko prispevajo k poglabljanju otrokove stiske. Pomembno je torej, da ne zanikajo, minimalizirajo strahu, ne ignorirajo otrokove stiske (se delajo, kot da nič ni), ne zasmehujejo otroka (npr. da je reva, jokica ...), ne kritizirajo otroka. Prav tako ni ustrezno, če se odzovejo pretirano dramatično ali preveč zaščitniško. Torej, pomembno je, da starši otroka »slišijo«, upoštevajo njegovo stisko, mu jo pomagajo ubesediti, izraziti in pomiriti se. Prav tako je pomembno, da otroku pomagajo naučiti se, kako se lahko sam pomiri, se sooči s strahom, obvlada stisko. Pri tem pa so jim lahko v pomoč tudi pravljice.
S pomočjo pravljic lahko na varen in pozitiven način predstavijo otroku temo strahu in ključna sporočila o strahu. Ko otroci spoznavajo glavne like, njihove stiske in načine, kako se soočajo s strahom, kaj jim je v pomoč, je to lahko zanje priložnost, da spoznajo, da je strah čustvo, ki ga v različnih situacijah doživljamo vsi, lahko se učijo o različnih načinih, kako se lahko odzovemo, ko nas je strah, kaj jim je lahko v pomoč ... To jim lahko pomaga razviti, krepiti veščine za njihov lasten odziv ... Pravljice so tudi odlično izhodišče za pogovor o tem, kako se otroci počutijo, ko je njih strah (kakšne so njihove misli, kako se odzove njihovo telo ...) in kaj je njim lahko v pomoč, kako ravnati, ko jih je strah ...
Pravljice se po vsebini in sporočilih razlikujejo ... Katere bi sami priporočili staršem oziroma njihovim otrokom in zakaj?
Lahkonočnice, zagotovo, saj so v njih predstavljene skrbno izbrane in načrtovane različne za otroke aktualne vsebine, tudi neprijetne kot so npr. medvrstniško nasilje in strahovi. Priporočila bi torej tudi pravljice, v katerih so predstavljene, obravnavane neprijetne teme. Pomembno je seveda, da so vsebine predstavljene na otrokovi starosti primeren način in izhajajoč iz perspektive moči (kaj so moči, varovalni dejavniki, ki so likom v zgodbi v pomoč, da izrazijo in obvladajo stisko, se uspešno odzovejo v »problemski« situaciji ...). Dobrodošle so tudi pravljice, s pomočjo katerih pred spanjem ustvarimo prijetno sproščeno vzdušje in pomagamo, da se otrok umiri in pripravi na spanje. In seveda različne druge pravljice ...
Imate še kakšen nasvet za starše, ki bi ga radi delili z njimi?
Kot že rečeno, ima branje/poslušanje pravljic za otroka številne prednosti. Če je možno, naj postane del dnevne rutine. Za branje/poslušanje pravljic si vzemimo čas, da se lahko polno osredotočimo na otroka in na zgodbo. Otrok naj bo vključen v procesu izbora pravljic. Sledimo njegovi želji, da vedno znova želi poslušati že prebrane/že poslušane pravljice. Ko večkrat preberemo isto pravljico, ima otrok priložnost, da v celoti razume zgodbo. Izberemo lahko tudi pravljice brez ilustracij. Otrok bo imel ob tem priložnost, da si bo ob poslušanju zgodbe še bolj prosto ustvaril svojo »sliko«. Pomembno je, da odrasli dopustimo, spodbudimo, da otrok zgodbo dojame, o njej razmišlja na svoj način in ga ne omejimo s svojo perspektivo. Ko beremo pravljice, je dobro, da se z zgodbo v naprej seznanimo, razmislimo, kaj so glavna sporočila zgodbe. Ko beremo, pripovedujemo pravljico, naj bo to doživeto. Tako bo lahko izkušnja za otroka (še bolj) polna. Ob oz. po branju/poslušanju pravljice spodbudimo otroka, da pove, kaj se je zgodilo, kako so se počutili, kako so ravnali liki v zgodbi, kaj jim je bilo v pomoč ... Povprašamo ga lahko tudi, kako bi se sam počutil in ravnal v podobni situaciji, pogovorimo se lahko o tem, kaj bi mu bilo lahko v pomoč, na koga bi se lahko obrnil ...
Sponzorirana vsebina
