Psiholog dr. Ira Turkat je v akademski skupnosti prvi predlagal izraz sindrom zlonamernega starša, ki opisuje vzorec izjemno škodljivega vedenja med ločitvenim postopkom. Velja poudariti, da ne gre za medicinsko priznan termin, niti za diagnozo. V tovrstnih primerih skuša eden od zakoncev (redkeje oba) kaznovati oziroma se maščevati drugemu zakoncu, pri čemer gre lahko tako daleč, da s tem izrazito škoduje vsem vpletenim.

Značilnosti sindroma zlonamernega starša

- Lažne obtožbe: zlonamerni starš podaja lažne trditve o vedenju, značaju ali namenih drugega starša.

- Manipulacija: zlonamerni starš manipulira z otrokovimi čustvi in prepričanji, z namenom prikazati drugega starša v negativni luči.

- Sabotiranje komunikacije: zlonamerni starš omeji ali sabotira komunikacijo med otrokom in drugim staršem.

- Pranje možganov: zlonamerni starš želi otroka na psihološki način prepričati, da drug starš ni vreden ljubezni in zaupanja.

- Izolacija otroka: zlonamerni starš otroka izolira od širše družine, prijateljev in dejavnosti, v katerih je nekoč užival.

"Namesto da bi se osredotočil na interese otroka, je glavni fokus zlonamernega starša na tem, da čim bolj prizadene drugega starša."

Če pojav pogledamo še podrobneje, se s strani zlonamernega starša pogosto pojavlja dosledno obrekovanje, omalovaževanje in kritiziranje drugega starša pred otrokom. Lahko celo podaja lažne obtožbe o zanemarjenju ali zlorabi. Ker je otrok vpleten v konflikt staršev, lahko razvije odpor do drugega starša brez vsakega razloga, le zato, ker je zmanipuliran. Lahko začne izražati neracionalen strah in se začne izogibati srečanjem. V nekaterih primerih je prisiljen prevzemati odgovornosti, ki daleč presegajo njegov otroški svet. 

Lahko se zgodi, da postane čustveni partner in posrednik med staršema. Uporabljati začne fraze in besede, ki jih sliši od staršev in presegajo njegov besednjak. Zlonamerni starš namenoma spodkopava avtoriteto drugega in popači pretekle pozitivne izkušnje in spomine. V nekaterih primerih je otrok postavljen v situacije, ko mora izbirati med staršema, kar ustvari v njem notranji konflikt. Sčasoma začne izražati čustveno stisko, tesnobo in druge telesne ali duševne motnje, odvisno od njegove starosti, trajanje pravnih bitk in zrelosti. Veliko bolj je izpostavljenim vedenjskim in učnim težavam.

Kako ukrepati?

Dajanje prednosti dobrobiti otrok in spodbujanje bolj zdrave dinamike sostarševstva, vodi do pozitivnih rezultatov. V nadaljevanju je nekaj strategij, ki jih je koristno upoštevati:

- Mediacija in svetovanje: Sodelovanje pri mediaciji ali svetovanju o sostarševstvu lahko staršem zagotovi nevtralno platformo za komunikacijo, reševanje sporov in razvoj obojestransko sprejemljivega načrta sostarševstva.

- Spoštovanje sodnih odredb: Oba starša morata spoštovati sodne odredbe glede obiskov in skrbništva, spodbujati stabilnost in doslednost.

- Zmanjšanje konfliktov pred otroki: Zaščita otrok pred konflikti in negativnimi razpravami o drugem staršu je ključnega pomena. Pomembno je zagotoviti vzpodbudno in podporno okolje, ko so otroci prisotni.

- Spodbujanje zdrave komunikacijo: Spodbujanje odprte in spoštljive komunikacije med obema staršema spodbudi občutek enotnosti pri starševstvu in pomaga konstruktivno obravnavati morebitne pomisleke ali težave.

- Iskanje strokovne pomoči: V težjih primerih je iskanje pomoči strokovnjaka za duševno zdravje ali pravnih strokovnjakov bistvenega pomena za zaščito sebe in otroka.

Viri: CaresForKids / FindLaw