Pri ločitvah pogosto najbolj trpijo otroci, ki niso ničesar krivi, a so vseeno izjemno dovzetni za vse, kar se dogaja okoli njih, še posebej za čustva in napetosti med starši. To pa je tudi čas, ko se je treba odločiti, kako bomo od zdaj naprej skrbeli za svoje otroke oziroma kdo bo imel skrbništvo in kakšno.

Skrbništvo – polno ali deljeno? 

Polno skrbništvo ima običajno eden od staršev (najpogosteje mati), drugi pa ima pravico do stikov in mora plačevati preživnino. Pri deljenem skrbništvu sta skrbnika oba starša, a le v omejenem časovnem obdobju, torej takrat, ko je otrok na primer pri mami, ima to odgovornost mama in obratno, ko je pri očetu, ima to odgovornost oče. 

Deljeno skrbništvo v praksi 

Z deljenim skrbništvom se morata strinjati oba in kar je najpomembnejše ... mora biti v korist otroka. Korektni odnosi in sodelovanje obeh strani so v tem primeru ključnega pomena, saj je priporočljivo, da se starša razumeta in sta pripravljena ohranjati dobre ali vsaj korektne odnose. Za marsikoga je to velik izziv, a ni nemogoče, če sta zmožna neprijetna čustva, od jeze, žalosti, bolečine do zamer, dati na stran in sodelovati izključno v dobrobit svojega otroka. 

Odločitev za deljeno skrbništvo

Deljeno skrbništvo je odvisno od dogovora, kar pomeni, da se lahko starša o tem najprej dogovorita sama, nato pa mora to potrditi še sodišče. Sodišče naj bi takšen dogovor odobrilo v primerih, ko sta se starša zmožna dogovarjati o vsakodnevnih vprašanjih, kar se tiče otroka. Pri tem se lahko upošteva mnenje prisojnega centra za socialno delo in tudi mnenja otroka, če je dovolj star, da se o tem izjasni sam, hkrati pa že razume pomen kot tudi posledice svoje odločitve. 

Preživnina, otroški dodatek in drugi stroški

Preživnina je določena v enakem znesku obema staršema, ki si jo običajno ne izplačujeta. Glede ostalih bonusov ali stroškov pa se morata zmeniti, kdo bo prejemal otroški dodatek, kako si bosta razdelila položnice za vrtec, šolo in ostale stvari. O vseh teh vprašanjih se je najbolje dogovoriti že na samem začetku, da kasneje ne bi bilo nesporazumov in konfliktov. 

Čas z otrokom

Vsak od staršev ima otroka navadno polovico časa, na primer en teden je lahko pri mami, drug teden pri očetu ali v raznoraznih drugih kombinacijah, torej, da je tri dni pri enemu staršu, spet štiri pri drugemu in tako naprej. Selitve od enega starša do drugega pa so lahko za otroka tudi stresne, zato je dobro, da mu starši to poskušajo čim bolj olajšati in ne delajo nepotrebne drame v slogu dolgega poslavljanja, vzbujanja krivde in podobno. 

Usklajenost pri vzgoji 

Zaželeno je, da sta starša pri vzgoji kar se da usklajena, spodbujata podobna pravila, spoštujeta dogovorjene meje in se strinjata o sistemu nagrajevanja ali kaznovanja. Če sta starša dosledna in usklajena, bodo otroci lažje sledili pravilom in se naučili, kaj je prav in kaj narobe, hkrati pa bodo točno vedeli, kaj se pričakuje od njih in ne bodo izigravali ne enega ne drugega starša. 

Torej, otroci staršev, ki sodelujejo korektno in so dali potrebe svojega otroka pred svoje ter pozabili na zamere, konflikte ali druge osebne interese, so zagotovo srečnejši, saj niso razdvojeni, ker so lahko obdržali ljubezen obeh staršev. In dobri starši so tisti starši, ki v prvi vrsti gledajo na otroka in na njegove potrebe, želje in predvsem na to, kaj je tudi v resnici najboljše zanj.