Za nekatere družine je ta diagnoza le začetek globljega procesa, ki pogosto vodi k presenetljivemu odkritju – ADHD ima tudi starš. To razkritje ni pomembno le za razumevanje otroka, temveč ponuja tudi staršem priložnost, da lažje razumejo sebe. 

ADHD je kronična nevrobiološka motnja, ki se pogosto deduje iz generacije v generacijo. V veliki večini primerov je ADHD pri otrocih podedovana, a to ne drži vedno, saj veliko otrok v primeru staršev z diagnosticirano motnjo sindroma ne razvije.

Kako diagnoza pri otroku vodi do prepoznave pri staršu

Postopek diagnosticiranja ADHD pri otroku med drugim vključuje tudi pogovore o družinski zgodovini, kar lahko vodi do razkritja, da so imeli starši v preteklosti podobne težave kot otroci. Na primer otrokova impulzivnost spomni starša, kako je tudi sam prehitro govoril ali deloval brez razmisleka. Tudi otrokove težave z dokončevanjem nalog lahko starša spomnijo, da je v preteklosti neprestano začenjal projekte, ki jih nikoli ni zaključil. Otrokova nenehna vznemirjenost ali potreba po gibanju pa vrne starša v čas, ko je bil tudi sam zelo nemiren, okolica pa je takrat to označevala kot neprimerno vedenje ali divjost.

Odziv staršev na diagnozo ADHD lahko prebudi paleto čustev; po eni strani doživijo neke vrste olajšanje, saj končno razumejo vzorce, ki so se ponavljali skozi življenje. Občutijo lahko tudi obžalovanje zaradi neuspehov in težav, ki bi jih lahko bolje obvladali, če bi poznali diagnozo že prej. Prebudijo se tudi novi strahovi, kako bo diagnoza vplivala na njihovo starševstvo. Nemalokrat pa čutijo tudi krivdo v smislu, da so oni krivi za otrokovo motnjo, čeprav ADHD nikakor ni posledica vzgoje. 

Tipični znaki in simptomi ADHD pri otroku, kot so denimo impulzivnost, težave s koncentracijo in nemir, so pri odraslih pogosto bolj subtilni ali se kažejo na drugačne načine: 

- Težave pri načrtovanju in organizaciji: odrasli imajo pogosto težave z upravljanjem časa, dokončevanjem nalog in vzdrževanjem strukture v življenju

- Nemir in nestrpnost: čeprav se hiperaktivnost pogosto zmanjša, se odrasli z ADHD še vedno pogosto počutijo nemirne ali razdražljive

- Čustvena občutljivost: izrazita čustvena nihanja, težave z obvladovanjem stresa in impulzivne reakcije so pogoste

- Preobremenjenost v vsakdanjem življenju: odrasli se pogosto počutijo, kot da jih življenje "preplavlja", tudi pri vsakodnevnih nalogah

Kako obravnavati ADHD pri starših in otrocih

Ko sta diagnosticirana tako otrok kot starš, prinese veliko pozitivnih sprememb sodelovanje celotne družine.

- Izobraževanje in razumevanje diagnoze: oba, starš in otrok, lahko z ustreznim informiranjem pridobita veliko koristnih informacij. Razumevanje, da ADHD ni "lenoba" ali "značajska pomanjkljivost", pomaga pri preseganju stigme in razvijanju bolj sočutnega pogleda nase in druge.

- Skupno zdravljenje: obvladovanje motnje lahko vključuje kombinacijo psihoterapije (pomoč pri razvijanju strategij za obvladovanje impulzivnosti, organizacije, čustvenih nihanj) in farmakološke terapije (zdravila olajšajo simptome pri obeh generacijah in izboljšajo kakovost življenja).

- Razvijanje rutine in strukturiranega okolja: vzpostavljanje jasne družinske rutine koristi tako staršem kot otrokom. Sem lahko vključimo uporabo urnikov, koledarjev, seznamov opravil, redno gibanje, zdravo prehranjevanje, urejena rutina spanja, skratka strukturiran vsakdan.

- Povezanost skozi skupne izzive: starši, ki delijo izkušnjo ADHD s svojimi otroki, lahko postanejo vzor, kako se učinkovito spopadati z izzivi. Otrok, ki vidi, da se njegov starš uči in razvija, dobi pomembno sporočilo – ADHD ni ovira, ampak tudi priložnost za osebno rast.

- Osredotočenost na močnejša področja: motnja pogosto prinaša tudi prednosti, kot so kreativnost, energija in sposobnost razmišljanja zunaj okvirjev.

Z ustreznim informiranjem, podporo in strategijami lahko družine z ADHD ustvarijo trdne temelje za uspešno življenje, ki temelji na sprejemanju, prilagajanju in poudarjanju njihovih edinstvenih sposobnosti. 

Viri: ChildMindInstitute / VeryWellMind / PsychCentral