Ljudje, ki so čustveno nezreli, po navadi nimajo ustreznih čustvenih odzivov na situacije, ne znajo dovolj dobro kontrolirati svojih čustvenih izrazov, njihovo čustvovanje pa tudi ni kaj preveč raznoliko, zato se pogosto zapletajo v ena in ista čustvena stanja oz. čustvene zaplete.

Pogosto imajo tudi nekakšen občutek, da jim vsi nagajajo in da se vse vrti okoli njih, saj na čustveni ravni niso odrasli in posledično tudi še niso opustili otroške egocentrične drže. Zaradi tega pogosto tudi niso senzitivni in obzirni do drugih – enostavno jim manjka ta filter.

Vzgoja otroka je izjemno zahtevna in naporna naloga, še posebej, če nanjo nismo pripravljeni. Čustvena zrelost pomeni tudi, da znamo nadzirati svoja čustva ter prevzeti odgovornost za svoje napake, namesto da iščemo krivca v drugih. Na žalost pa biti polnoleten ali pa biološko pripravljen imeti otroka še ne pomeni biti čustveno zrel in duševno pripravljen nanj. 

Izjemno pomembno je torej, da delamo na sebi in lastni čustveni inteligenci, da se znamo odzivati na stres in neprijetne situacije, frustracije. Da znamo kdaj potisniti svoje potrebe na drugo mesto ter postaviti potrebe ranljivejše osebe, v tem primeru otroka, na prvo mesto ter najprej poskrbeti zanj in njegovo dobro počutje. 

Čustveno nezrele osebe so sicer lahko sposobne odlično poskrbeti za izpolnjevanje osnovnih potreb otrok. Lahko jim omogočijo hrano, dom, izobrazbo, zanje bodo skrbeli ob boleznih in slabem počutju. Jim pa predstavlja precejšen izziv nudenje čustvene podpore otroku. Kadar je otrok zaskrbljen ali vznemirjen, bi lahko čustveno nezreli starši zanemarili to počutje, saj ne bodo zmogli razumeti, zakaj ima otrok, čigar osnovne potrebe so zadovoljene, kakršno koli težavo. 

Za čustveno nezrele starše je dovolj, da otrok ve, da ga imajo radi. A kadar je govora o izražanju čustev in izkazovanju naklonjenosti, otrpnejo. To je ponavadi posledica vzgoje staršev, ki so tudi sami odraščali v prepričanju, da o čustvih ni vredno razpravljati. Kasneje imajo s tem težave, saj se ne želijo z otrokom čustveno povezati, da ne bi bili videti krhki ali ranljivi. 

PREBERI ŠE: Otrok potrebuje varen prostor, kjer se ima dobro

Čustveno nezreli starši so tudi večinoma prepričani, da imajo le oni prav. Mnenja ostalih ne spoštujejo niti jih ne zanimajo, saj so prepričani zgolj v lastno znanje in mnenje. Obenem se vedejo otročje, kar pomeni, da ne znajo izraziti svojih čustev in se v določenih situacijah namesto zrelega in mirnega pogovora odzovejo burno, gojijo zamero, se popolnoma odtujijo ali prekinejo komunikacijo. V teh primerih otrok ponavadi krivdo za nastalo situacijo prevzame nase in se počuti slabo. 

Ena izmed lastnosti čustveno nezrelih oseb je tudi ta, da vedno za neprijetne dogodke, izkušnje ali situacije krivijo druge. Pogosto imajo izpad besa ali razočaranja nad otrokom zaradi lastnega slabega počutja in občutka nemoči. Otroci se v tem primeru pogosto bojijo izraziti svoje mnenje ali čustva, ker jih je strah odziva staršev. 

Čustveno nezreli odrasli se ne opravičijo otroku, če ga prizadenejo ali mu naredijo krivico, in se tudi ne trudijo, da bi izboljšali skrhan odnos, ampak pričakujejo, da bo to naredil njihov otrok. V družini z več otroki takšni starši ponavadi tudi izberejo svojega ljubljenca (ta vloga se lahko tudi prenaša z otroka na otroka) in tako ustvarjajo konfliktne odnose med otroki, nezdrava dinamika med brati in sestrami pa jim omogoča, da laže nadzorujejo vsakega posebej. 

Čustveno nezreli odrasli so tudi mnogokrat izjemno podvrženi mnenju drugih ljudi in jim veliko pomeni, kako so videti v javnosti oz. kako jih okolica dojema. Pogosto zato igrajo v zunanjem svetu vlogo popolne osebe, medtem ko svoje frustracije sproščajo doma, na svojih najbližjih. Njihovo razpoloženje se lahko hitro spremeni, če jim ne ustrežemo ali ne izpolnimo njihovih pričakovanj. Ravno tako se spreminja tudi način njihove komunikacije. 

A treba se je tudi zavedati, da se ljudje ne rodijo čustveno nezreli, temveč jih takšne naredijo vzgoja, okolica, ljudje okoli njih. Njihov notranji otrok je posledično prizadet, poln ran, in s to ranjeno energijo delujejo v vsakdanjem življenju, skozi te rane dojemajo resničnost in odnose z drugimi ljudmi. 

Družina, ki si jo ustvarijo, je zanje tista celica, v kateri lahko izživijo in izrazijo neuslišane potrebe in želje iz otroštva, je torej celica, v kateri se praviloma lahko uveljavi njihov notranji otrok na način, na katerega se sami kot otroci niso mogli ali smeli. Zato je pomembno razumevanje, sprejemanje in zdravljenje, da bi se odrasli starši lahko sčasoma naučili čustvene zrelosti.