Izjave odraslih, ki so odraščali v družini s trikotniškimi odnosi: 

'Morala sem biti posrednica med starši. Ko je oče želel kaj od mame, sem ji morala sporočilo prenesti jaz.'

'Rada sem imela oba starša, a tega občutka z njima nisem mogla nikoli deliti. Vedno sem imela občutek, da bo drugi ljubosumen.'

'Mama je v težkih trenutkih vedno iskala mojo tolažbo, spomnim se njenih besed, da bi brez mene kar umrla.'

'Za očeta sem bila vedno princeska. Imela sem občutek, kot da je bila mama jezna zaradi tega, saj je vedno govorila, da se več posveča meni kot njej.'

Triangulacija v družinskem sistemu: Ko otrok nosi težko čustveno breme 

Triangulacija se lahko pojavlja v vseh odnosih – tako v zasebnem kot tudi poklicnem življenju. O njej govorimo takrat, ko je v odnos dveh vmešana tretja oseba. Če se osredotočimo izključno na družinske odnose oziroma odnos med starši in otroci, gre pogosto za pojav, ko otrok nezavedno prevzame vlogo čustvenega partnerja svojega starša – očeta ali matere, v nekaterih primerih kar obeh. 

To pomeni, da je razpet med dvema ognjema in hkrati vpet v zadeve, ki niso njegova odgovornost. S tem je oropan otroštva, saj nevede prevzame vlogo, ki presega otroški brezskrbni svet. Ta pojav je zelo pogost v družinah, kjer med staršema vladajo konflikti ali tam, kjer je eden od staršev fizično ali čustveno odsoten (npr. dolgotrajne službene poti, odtujenost, neizrečene zamere, duševne bolezni, zasvojenosti ...). 

"Otrokove potrebe so v teh družinah zanemarjene, ker starši na prvo mesto postavljajo svoje čustvene potrebe."

Postavljanje otrok v konflikt odraslih ali prekomerno naslanjanje na otroka poveča stopnjo odvisnosti staršev od otroka. Otrok se tako znajde v stiski, saj se mora postaviti na stran enega od staršev in ga zaščititi ali pa venomer upravljati med obema. Dolgoročne razvojne posledice te dinamike so lahko zelo izrazite. 

Pretežko breme

V takšni družini mora otrok nositi breme starševskega sistema, a težave so veliko pretežke, da bi jih otrok reševal – niti to ni njegova dolžnost. Četudi se zdi, da otroku nič ne manjka in da je že dovolj zrel, pa v sebi čuti pritisk. Takšni otroci se tudi naučijo, da morajo svoja občutja ali težave zadržati zase, da ne bi povzročali bremena staršem. Otrok v čustvenem smislu tako potlači sebe, zato da poskrbi za starša. 

Ogrožen je občutek varnosti

Otrok se v tem primeru počuti, da nobena odrasla oseba, ki bi mu sicer morala predstavljati vzor, ni odgovorna, zato čuti pritisk, da mora sam upravljati s svojim življenjem. Ne čuti zanesljivosti in varnosti ob starših, zato se ne more zanesti na njuno vodstvo. Če eden do staršev gleda nase kot na žrtev drugega in prevzame pasivno vlogo, se otrok nauči nemoči. 

Spodbujanje pasivne agresije in manipulacije

Če eden od staršev uporablja ali, bolje rečeno, zlorablja otroka z namenom, da bi nekaj dosegel od zakonca, se otrok nauči, da sta pasivna agresija in manipulacija sredstvo za reševanje težav v odnosih. Takšen pojav lahko opazimo v nekaterih družinah ločenih staršev. 

Težave pri postavljanju mej 

Otroci, ki so izkusili čustveno partnerstvo, imajo lahko velike težave pri postavljanju mej in prepoznavanju ter zadovoljevanju svojih potreb v odraslosti. Pogosto imajo občutek pretirane krivde, ko želijo zadovoljiti svoje potrebe, saj še vedno nosijo v sebi občutek, da te niso pomembne. Poleg tega lahko ta izkušnja močno zavira njihovo sposobnost oblikovanja zdravih partnerskih odnosov. 

V takšnih družinah starši v večini primerov niti nimajo občutka, kakšno dinamiko so ustvarili, razen če jih na to opozori druga oseba. Pomembno je razmisliti, kakšno vlogo imajo otroci v družini in ali jim dovolimo otroški svet, brez da bi se jim bilo potrebno vpletati v svet odraslih. 

Pri tem so nam lahko v pomoč sledeča vprašanja: Ali se v težkih trenutkih obračam na otroka? Je otrok moj zaupnik? Ali od njega zahtevam objeme, da bi se potolažil/a? Ali je otrok v družini posrednik med nama s partnerjem? Ali otroku govorim slabe stvari o njegovem očetu/mami? Pomembno je ozavestiti, kakšna dinamika vlada v družini in po potrebi spremeniti način odnosa do otrok, kar vključuje predvsem njihovo razbremenitev. Če je to potrebno, zelo koristi tudi pomoč strokovnjaka, s katerim raziščemo vloge v družini, način delovanja in se naučimo oblikovati bolj zdrave odnose, predvsem pa omogočiti otrokom zdravo otroštvo. 

Viri: Imom / GoodTherapy