Za vsakim vedenjem so v ozadju tudi razlogi, a jih marsikdaj ne prepoznamo, ker ne razumemo notranjega sveta nekoga drugega. Kaj se dogaja z učno in vedenjsko zahtevnimi otroki in kako jim lahko pomagamo? Več o tem si lahko preberete v pogovoru s sociologom in družinskim terapevtom Radovanom Radetićem. 

Učno in vedenjsko zahtevni otroci ... V čem so tako drugačni? 

Gre za širok spekter otrok, ki jih šolski sistem in pogosto tudi starši prepoznajo kot neprilagodljive, neučinkovite v socialnih odnosih z vrstniki in/ali učitelji in pogosto zelo moteče. Njihovo vedenje je za marsikoga nesprejemljivo, provokativno, izzivalno, včasih agresivno oziroma nasilno. Jaz jih imenujem otroci pod klobukom predvsem iz razloga, ker imajo velike težave z reguliranjem svojih čustev, inhibicijo (neustreznih) odzivov in nasploh z družbeno zaželenimi oblikami vedenja.

Napačna je percepcija, da je v ozadju njihovega vedenja neustrezna vzgoja. Večina teh otrok ima skrbne starše, ki si prizadevajo po svojih močeh, da bi otrok funkcioniral v skladu s pričakovanji družbe, primerno svoji starosti. Otroci teh pričakovanj pogosto ne izpolnijo – pa ne zato, ker nočejo, temveč zato, ker ne morejo. 

Le manjše število otrok lahko opredelimo kot otroke z vedenjsko motnjo, vsaj v začetku. Kasneje pa jo lahko razvijejo zaradi neustreznega odziva okolja, napačnih pričakovanj in neučinkovitega odnosa, ki ga vzpostavljamo z otrokom.

Po čem jih prepoznamo in kaj je značilno za njih? 

Njihovo funkcioniranje v situacijah ena na ena je večinoma popolnoma ustrezno. Funkcioniranje v skupinah že od vrtca naprej pa je sila zahtevno. V šolskem okolju so najbolj kritične situacije v času podaljšanega bivanja (nekateri izmed njih sploh ne morejo funkcionirati v tej obliki varstva), v času odmorov, športnih dejavnosti in izletov. Torej v vseh situacijah, ko ni ustrezne strukture. Sami je ne znajo vzpostaviti, zato so deležni nenehnih kritik in kazni.

Za razliko od otrok, ki so deležni neprimerne vzgoje, oni pri svojem vedenju vztrajajo tudi takrat, ko jim to ne prinaša nobene koristi, zato se na lastnih ali na napakah drugih ne naučijo ničesar. Svoje vedenje ponavljajo in potem pogosto obžalujejo. 

Intelektualno so popolnoma primerno opremljeni, številni nimajo težav z ocenami, vsaj v nižjih razredih osnovne šole, na predmetni stopnji pa učni uspeh lahko začne padati, zelo pogosto pa doživijo drastični upad na začetku srednje šole. 

Kako se soočajo s frustracijami in zakaj jih težje obvladujejo? 

Večina teh otrok ima težave z regulacijo čustev, kar je pogosto posledica še neustrezno razvitega prefrontalnega korteksa. Odvisno od temperamenta, nekateri otroci jezo, ki je posledica frustracije, izražajo na ven ne glede na to, kje se nahajajo in koliko je to družbeno primerno. Tovrstno vedenje pogosto kvalificiramo kot agresivno oz. nasilno. 

Druga skupina otrok jezo potisne vase bodisi zato, ker je ni dovoljeno izražati, bodisi zato, ker se ne upajo. Ti otroci razvijejo agresijo do sebe v obliki samopoškodovanja, anksioznosti, obsesij ali depresije. Tudi izražanje pozitivnih čustev je za njih zahtevno, saj so vedno na svojem ekstremu, tako da njihov navdušujoči objem lahko fizično zaboli.

Notranji nemir ... Kako se izrazi in zakaj se pojavi?

Notranji nemir je velikokrat posledica pretirane impulzivnosti oz. hiperaktivnosti v zgodnjem otroštvu. Prej ko pri otroku zaznamo impulzivno vedenje, prej se le-to kasneje ustavi. Načeloma naj bi se ustavilo med 10. in 11. letom starosti, ko se večinoma spremeni v notranji nemir.

Pri otroku lahko zaznamo več vrst impulzivnega vedenja: gibalni nemir, verbalna impulzivnost (nenehno govorjenje in ne oziranje na druge ali izgovarjanje grdih besed), kognitivna impulzivnost, ki ji pogosto rečemo površnost, ipd.

Notranji nemir postane na nek način skupni imenovalec teh prej zaznanih oblik impulzivnosti in se pogosto manifestira kot pokanje s prsti, bobnanje s prsti, tapkanje s podplatom noge ali nenehno guncanje noge ipd. Poskusi staršev ali učiteljev, da bi ta nemir ustavili, niso učinkoviti. Pogosto ga otroci odnesejo v odraslost. Skrajni rezultat impulzivnosti v otroštvu pa je zelo pogosto deloholizem v odraslosti.

Kakšno vlogo ima njihova samopodoba in kaj jo naruši? 

Samopodoba večine teh otrok je zelo slaba. Včasih jo poskušajo kompenzirati s samozavestjo, kar pogosto pripelje do perfekcionizma, ki jih hromi v prizadevanju, da bi ob svojem uspehu čutili zadovoljstvo. 

Za te otroke velja: višja ko je intelektualna raven, nižja je lahko njihova samopodoba. Otroci se namreč zelo hitro zavejo, da imajo ogromen potencial, ki pa jim ga ne uspe realizirati, predvsem na področju šole in šolskih aktivnosti. Zaradi tega so deležni pogostih kritik, kazni ipd.

Ko se to ponotranji, imamo opravka z duševnimi motnjami. Osnovna formula, s katero lahko prepoznamo stopnjo agresije, ki jo bomo zaznali pri otroku, je: številka/0, pri čemer številka pomeni nevarnost, ki grozi otroku in je subjektivnega pomena; in 0 je najnižja stopnja samopodobe. Ko se samopodoba bliža ničli, je rezultat agresija. Nižja ko je samopodoba, višja je agresija, nazven ali navznoter.

Za kakšno agresijo gre pri teh otrocih?

Agresija teh otrok je gotovo vedno reakcijska, gotovo nikoli instrumentalna. Na vprašanje, zakaj je bil do sošolca ali sorojenca agresiven, otrok odgovori, zato, ker ga je ta izzival. Pri tem je izzivanje lahko vse: da ga je gledal ali ga ni gledal, da se mu je smejal ali se ni smejal ... Iz tega razloga se pogosto agresivno vedenje teh otrok napačno interpretira kot nasilno, čeprav ne zadostuje osnovnemu namenu definicije nasilja: da je bila prisotna želja po poškodovanju osebe ali njegove lastnine. Večina teh otrok, ki so agresivni do vrstnikov, nima tega namena. Njihov namen je gotovo vedno, da se ščitijo pred drugimi, ki izzivajo ali težijo.

Razlika med jezo navzven in navznoter? Kakšne so lahko posledice? 

Jeza navzven je zdrava, normalna reakcija odraščajočega otroka, tudi odraslega. Za te otroke je značilno, da jo pogosto izražajo na družbeno neprimeren način, v okolju, ki tega ne sprejema. Gre za vedenja, v katerih otrok, udarja po pohištvu, steni, brcne nekoga, vpije, kriči, grozi ipd. Na ta način, čeprav primitivno, kot to delajo živali, otrok opozori na svojo stisko, naznani, da nekaj ne zmore ali ne razume, lahko tudi ne želi. S tako izraženo jezo ima težave z okoljem: deležen je kritik, kazen, groženj ipd. V današnjem času je najbolj pogost ukrep odvzem mobilnega telefona, računalnika in drugih tehničnih pripomočkov, ki otroku veliko pomenijo, saj predstavljajo lažji in bolj varen način vzpostavljanja socialnega stika z vrstniki. 

Ko otroku ni dovoljeno izražati jezo navzven, se le-ta obrne navznoter. Signal, ki naznani obračanje jeze navznoter, je stavek, ki ga otrok izreče staršem ali skrbnikom: vsem bi bilo bolje, da me ni, ubil se bom. Od tu naprej se jeza premakne navznoter, le občasno se še kaže na površju in dela nepopravljivo škodo znotraj otrokovega telesnega ustroja. 

Začne se proces razvoja trojčic bodisi posamezno bodisi v kombinaciji. Razvije se namreč anksioznost ali obsesija ali depresija oz. njihova kombinacija. S tem je odprta pot na otroško psihiatrijo. Jeza je osnovno čustvo, je opozorilo, tako kot vročina – in njeno zatiranje je nevarno. Potrebno je odpravljati razloge, ki peljejo otroka do jeze, ne pa njeno prepovedovanje. 

Kako lahko pristopimo k takemu otroku? Kaj potrebuje? 

Najbolj učinkovit način za obravnavanje jeze otroka je pomoč otroku, da vzpostavi svojo lastno strukturo in znotraj nje začne funkcionirati v skladu s svojimi in pričakovanji širše družbe. Osnovno pravilo pri delu s katerim koli otrokom, s temi pa še posebno, pa je: "Bodite mirni, mislite pozitivno, pomagajte mu postavljati strukturo in najbolj pomembno, ne odnehajte."

Vaš nasvet oz. kakšna je prava formula?

Mantra, ki jo svetujem staršem teh otrok, je: "Nič me ne sme presenetiti pri mojem otroku. Vse je pod kontrolo." S to mislijo v glavi ustvarjate pogoje, da vaš otrok odraste v zaupanja vredno osebo, na katero boste zagotovo ponosni. Iz navidezno grdega in nevarnega kamna boste dobili čudovit diamant.