O zlorabi staršev govorimo, ko se otrok v prednajstniškem ali najstniškem obdobju nasilno vede do staršev. Lahko gre za enkraten incident ali pa se početje stopnjuje, dokler se ne pojavlja vsak dan. Otrok lahko izvaja verbalne napade (npr. psovke, grožnje, izsiljevanje) ali celo fizične napade (odrivanje, udarci, klofute, lasanje, stiskanje rok itd.). Čeprav je takšno vedenje pogosto povezano z eksplozivnostjo, jezo in besom, se lahko pojavi tudi 'v tišini', ko želi otrok ohranjati moč in nadzor nad starši.
Ko postane otrok nasilen, se začnejo starši običajno spraševati, kaj je do tega privedlo. Nekateri se počutijo celo krive in se obtožujejo, da so slabi starši. A resnica je, da lahko k nasilju prispeva več osnovnih dejavnikov, vključno z nezdravimi razmejitvami v družini, zlorabo substanc (pri starših ali otrocih), avtoritarnim starševstvom, naučenim vedenjem, pridruženimi psihološkimi motnjami, slabimi sposobnostmi obvladovanja jeze in socialno neprilagojenostjo.
Zelo pomembno je, da skušamo v vsaki situaciji razumeti širši kontekst vedenja, vendar ni za nasilje nad starši nobenega opravičila – čeprav mnogi počnejo ravno to. Pa saj ni tako hudo, Ima pač tako obdobje, Udaril me je, ampak nič hudega, je bolj hitre jeze, Ga bo že minilo, Puberteta ga daje. Agresivno in nasilno vedenje ni del tipičnega otroštva ali mladostništva in ga ne smemo opravičevati, češ da je to normalen del odraščanja.
Dom je prostor, v katerem se otrok med drugim nauči, kaj je sprejemljivo in kaj ne, ter spoznava posledice svojih dejanj in pomen odgovornosti. Včasih je težko biti objektiven, ko gre za lastnega otroka, zato se velja vprašati, ali bi enako mislili, če bi to počel sosedov ali prijateljičin otrok. Ko iz situacije umaknemo starševska čustva, je takšno vedenje lažje videti realno. Pomembno je poznati tudi opozorilne znake, ki kažejo na nasilnega otroka.
Ustrahovanje: v določenem obdobju otrokovega razvoja je povsem normalno, če skuša otrok premikati meje, ko ne dobi tistega, kar si želi. A pri starših nasilnih otrok se pojavijo občutek strahu in pomisleki, kaj se bo zgodilo, če mu ne dajo ali uresničijo želenega. Ustrahovanje je eden od načinov, s katerimi skuša otrok doseči cilj, to pa lahko vključuje verbalne grožnje, grozeč ton glasu ali že samo pogled.
Ekstremno kljubovanje: tudi kljubovanje je lahko del odraščanja, a kadar otrok ne spoštuje avtoritete starša in brez oziranja na posledice krši pravila, ki veljajo v družini, je lahko to znak stopnjevanja. Mnogi otroci so lahko kljubovalni brez nasilja, ekstremno opozicijsko vedenje pa je lahko znak resnejšega stanja.
Stopnjujoč se vzorec nasilja: vedenje, kot je loputanje z vrati, metanje predmetov ob tla in kričanje, je pogosto del pubertete, ki pa ga starš z ustrezno postavljenimi mejami ali kaznimi uspešno zameji. Toda ko se vedenje otroka ali najstnika stopnjuje do te mere, da uničuje lastnino, prebija stene, meče stvari v starše, verbalno grozi in krši osebne meje (npr. da vstopi v intimni prostor starša), je to že znak agresivnega vedenja.
Ena od najtežjih nalog, s katerimi se v tem primeru sooči starš, je ustrezno odzivanje na agresijo lastnega otroka. Po eni strani je zelo instinktivno, da ga skuša zaščititi, po drugi strani pa ne more nič tako zelo prebuditi razočaranja in prizadetosti kot nasilen otrok. Pogosto so prisotni občutki sramu, jeze, strahu in negotovosti, ki so tako intenzivni, da prehitijo logiko in razum.
Kako ustrezno ravnati?
Najprej je treba jasno opredeliti meje, kar pomeni poskrbeti, da otrok razume telesne in čustvene meje. Pomembno je tudi, da sta vključena oba starša. Ne bom dopuščal tvojega kričanja/udarcev/vedenja. To je nesprejemljivo! Druga stvar je jasno sporočilo, kakšne bodo posledice nasilnega vedenja. Če me še enkrat udariš / vržeš kaj vame / me poškoduješ, bom poklicala policijo. Rada te imam, a sprejeti moraš posledice svojih dejanj. Zloraba staršev je resna oblika nasilja v družini in zahteva takojšnje reševanje. Čeprav mnoge družine o tovrstni problematiki molčijo, je pomembno prekiniti tišino in pridobiti ustrezno podporo prijateljev, družine in strokovnjakov.
Viri: Empoweringparents / PsychologyToday
