Večina staršev se prvič sreča z idejo o tem, da bi lahko njihov starejši otrok že popazil na mlajšega sorojenca takrat, ko jih v to prisilijo okoliščine. Včasih so to šolske počitnice, nepredvidljivi urniki, službene obveznosti, prostočasne aktivnosti in podobno. V takšnih primerih starejši otroci pomagajo pri večernem varstvu, jih prevzamejo v vrtcu ali pomagajo pri dnevni rutini. Na ta način otrok pridobiva na samozavesti in se uči odgovornosti ter samostojnosti. Povsem druga stvar pa je, če mora otrok vlogo starša prevzeti nase, saj v določenih okoliščinah enostavno nima druge izbire, kot da (pre)hitro odraste. V tem primeru gre za 'postaršenega' otroka, ki ima veliko preveč bremen in odgovornosti za svoja leta, kar se pogosto dogaja v neurejenih družinah, družinah, kjer je prisotno nasilje, zlorabe, zasvojenosti, skratka tam, kjer je eden od staršev čustveno in/ali fizično odsoten. Namesto da bi se družil s sovrstniki, se posvečal šolskim obveznostim in uživali otroštvo, mora tako prevzeti vlogo očeta ali mame in potlačiti svoje potrebe, želje, pravice. Takšen otrok je oropan otroštva, zaradi svoje vloge pa v odraslost lahko ponese številne čustvene posledice. 

V velikih družinah z več otroki, je pomoč starejših sorojencev skoraj neizogibna. A tudi v tem primeru velja, da so naloge in zadolžitve starejših otrok primerne njihovi starosti in da ne posegajo v njihovo otroštvo. 

Kdaj je otrok oz. najstnik že dovolj zrel? 

Pri oceni, ali je starejši otrok že pripravljen popaziti na sorojenca, si lahko pomagamo z opredelitvijo njegove zrelosti, odnosa med njima, načina soočanja s konflikti. Pomembno je tudi upoštevati časovni okvir varstva. Je to le občasno, ko pač ne gre drugače ali je varstvo ustaljena praksa zaradi različnih dejavnikov kot so denimo urniki služb, logistika, bližina/oddaljenost šole in vrtca in podobno. 

– Zrelost: Ključno vprašanje je, kako zrel je že starejši otrok? Pri tem je treba razmisliti tudi, kako starejši brat/sestra komunicira s sorojencem? Zna pokazati potrpljenje, ko je to potrebno? Ali ga vedenje mlajšega sorojenca pogosto razdraži, razjezi?

– Prepiri: Kakšna je zgodovina med starejšim otrokom in sorojenci? Se otroci med seboj razumejo, se morda hitro sporečejo ali celo nenehno prepirajo? Prepiri med sorojenci so nekaj običajnega, je pa razlika, ali težave razrešujejo sami, ali v konflikt vpletejo še odraslega ali pa se njihovi prepiri vedno razvijejo do stopnje, ki zahteva posredovanje.

– Rivalstvo oz. tekmovalnost: Ali obstaja med otroki rivalstvo? Rivalstvo sorojencev lahko opredelimo kot konkurenčnost med otroki in lahko vključuje tudi primerjanje glede videza, dosežkov, inteligence .... Rivalstvo ni vedno negativno, saj otroke uči tudi dragocenih življenjskih izkušenj, kot so skupna raba, sklepanje kompromisov, sprejemanje izgub pri igrah ... Pomembno je spremljati rivalstvo med sorojenci, saj lahko to preraste v nekaj več, če starši ne znajo uspešno nadzirati otrok ali jih naučiti ustreznih načinov reševanja konfliktov. 

– Časovna opredelitev: V kakšen obsegu naj bi otrok pazil na sorojenca? Je to vsak vsak dan pol ure, samo občasno, 5 ur na teden?

Če starš presodi, da je starejši otrok že dovolj zrel za varstvo oz. skrb za sorojenca, je na začetku pomemben odkrit pogovor. Čeprav je smiselno vključiti otroka k občasni pomoči, je koristno dobiti tudi njegovo povratno informacijo, kako se pri tem počuti in kako gleda to idejo. Si tega sploh želi in ali se sploh počuti dovolj sposoben poskrbeti za sorojenca. Če ga je strah ali se ob tej ideji ne počuti dobro, je to za starša pomembna informacija. Če je starejši otrok prisiljen v dolgoročno varstvo mlajšega sorojenca, to lahko vpliva tudi na njun odnos v obliki raznih zamer in konfliktov.

Postaviti je treba tudi zelo jasne smernice o tem, kakšna so pričakovanja med varstvom. Dejstvo je, da otrok ni starš, niti ne sme imeti odgovornost starša, zato je pomembno, da njegova vloga ostane samo pri čuvanju, kot je denimo igranje iger ali skupno gledanje televizije, ko pride mama malce kasneje; priprava na spanje, če starši pridejo pozno domov ... Seveda pa je treba v tem primeru upoštevati tudi njegovo starost. Če gre za starejšega najstnika so tudi zadolžitve že lahko večje.

Če je varstvo ustaljena rutina, je koristno, da starš preveri, kako poteka dogajanje doma, medtem ko je odsoten. Kakršnekoli spremembe v vedenju otroka – starejšega ali mlajšega, je treba jemati resno in ugotoviti, kaj se dogaja, saj se lahko med njima/njimi oblikuje posebna dinamika. Otroka morata vedeti, da se lahko o vseh stvareh pogovorita s starši.

Zanimivi podatki iz Velike Britanije:

- Ena od raziskav, ki je vključevala 5114 staršev iz Velike Britanije, je razkrila, da sta dve tretjini staršev navedli kot minimalno starost za varstvo mlajših sorojencev 12 let. V primeru varstva preko noči pa jih je bilo 80 odstotkov mnenja, da je zadostna starost 15 let.

- Na vprašanje, ali bi svojemu otroku dovolili varstvo sorojenca mlajšega od dveh let, jih je 94 odstotkov odgovorila nikalno.

- Le 15 odstotkov staršev je dejalo, da ne dovolijo, da bi otroci skrbeli drug za drugega.

Viri: Siblings as babysitters, Calgaryschild / Childcare.co