Aleksandra Klopčič je družinska terapevtka, s katero smo se pogovarjali o vseh izzivih, s katerimi se srečujemo ob prihodu otroka, in tem, kaj sploh pomeni biti starš: "V starševstvo smo vrženi z 0 na 100 v eni minuti." Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju.

Topel dom, urejene finance ... Kdaj smo pripravljeni na otroka?

To je zelo dobro vprašanje, na katerega pa je zelo težko odgovoriti. Po eni strani je super, da se staršem tovrstna vprašanja odpirajo, saj imajo ob njih priložnost v miru začutiti, ali si otroka želijo in v kakšno okolje bi ga radi sprejeli. To pa je dobro tudi za otroka, ker se bo tako rodil v svet, v katerem bo dejansko zaželen in dragocen. 

Dejstvo je, da ravno okoli časa, ko ženskam začne zamujati menstruacija in test pokaže plus, bitjecu v maternici začne utripati struktura, iz katere se pozneje razvije srce. Vzdušje, v katerem začne biti otrokovo srce, je pomembno in dobro je, če je lahko prisotno veselje nad novim življenjem.

Druga stran tega, da si dovolimo premisliti, ali smo na otroka pripravljeni, pa je ta, da imamo s tem možnost v miru pretehtati, kaj bi radi otroku ponudili in ali je to realno izvedljivo. Bolj kot to, ali smo pripravljeni na otroka – in na razsežnosti vpliva in sprememb realno gledano tako ali tako nikoli nismo – so pomembna vprašanja, zakaj si želimo otroka; kaj pričakujemo, da bo njegov ali njen prihod v naše življenje pomenil; kako si želimo vzgajati; v čem si želimo, da je njegovo ali njeno otroštvo drugačno od našega; ali se počutimo kompetentne, da bomo otroku ponudili tisto, kar menimo, da potrebuje, in podobno ... 

O vsem tem je dobro, da par spregovori že vnaprej. Ne nazadnje je to tudi priložnost, da se partnerski odnos poglobi, saj nam tovrstna vprašanja dajo možnost, da svojega partnerja še bolje spoznamo.

Realna pričakovanja: Na kaj vse moramo biti pripravljeni? 

Pričakovanja se lahko razlikujejo od resničnega življenja, na primer v filmih običajno prikazujejo samo lepši del tega – imeti otroka. Kakšna pa je lahko še realnost?

Starševski ideali, ki jih razvijemo med življenjem, so v resnici super. Ideali so tisti, ki nas držijo znotraj tirnic starševstva, ki bi si ga želeli. Zato ideali niso nekaj, kar bi se ob prihodu otroka moralo razbliniti, čeprav realna izkušnja starševstva idealne podobe kar močno načne.

Izkušnja starševstva je nekaj zelo osebnega in intimnega. V resnici nihče ne more vedeti, kako bo nam biti mama ali oče. Nekatere faze otroštva so nam lahko na primer v večji izziv kot druge, katere pa to so, ne moremo vedeti vnaprej, zato se tudi ne moremo na to v polnosti pripraviti. Še največji približek pripravam je po mojem mnenju prebiranje knjig o starševstvu, predvsem tistih, ki nam pomagajo izluščiti, po kateri tirnici bi radi, vsaj okvirno, peljali svoj odnos z otroki.

Ko se ti življenje obrne na glavo: Kaj vse se spremeni s prihodom otroka?

V vsako službo se najprej nekaj časa uvajaš, samo v starševstvo smo vrženi z 0 na 100 v eni minuti. Največja sprememba, ki se s prihodom dojenčka zgodi, je ta, da morajo starši v partnerskem odnosu narediti prostor za otroka. To pomeni, da bodo morali veliko čustvene in fizične energije posvetiti temu, da poskrbijo za zadovoljstvo dojenčka. Velikokrat se starši po tem, ko imajo otroka in začutijo razsežnosti te naloge, sprašujejo, kaj neki so počeli s časom pred rojstvom otroka.

Izkušnja materinstva je za številne ženske precej osamljena. Ob dojenčku je veliko truda in energije enosmerne, tudi veliko lastnih potreb je treba vsaj začasno postaviti na stranski tir. To je v sodobni družbi, ki močno poudarja egoizem in odhod iz odnosov, ki nam niso po godu, tako rekoč nezaslišano. Vendar pa dojenčki za svoj razvoj potrebujejo, da se vsaj začasno fizični in čustveni napori usmerijo v skrb za njih.

Ni vse samo lepo: Prihod otroka je zagotovo nekaj čudovitega, ampak mama se lahko srečuje tudi z drugimi občutki oziroma čustvi ... Kaj vse doživlja mama?

Kot rečeno, je izkušnja materinstva za številne ženske nekaj precej osamljenega, sploh če je v svojem krogu prijateljic prva, ki je zanosila ali če imajo prijateljice mnogo starejše otroke. Potem je družbe avtomatično manj, sploh v dopoldnevih, ko je partner v službi. Ljudje smo družabna bitja in najpomembnejše varovalo za naše psihično zdravje je druženje. Pred nekaj leti smo ustanovili možnost druženja za mame na porodniškem dopustu, da se mame dopoldne družijo in dobijo v varnem terapevtskem okolju priložnost spregovoriti o vseh temah, ki se jim ob dojenčku odprejo.

Težka čustva, ki jih odpira starševstvo, so dejstvo – vendar pa nam ni treba ob izzivih, ki jih starševstvo neizbežno postavlja na pot, biti sam in nerazumljen.

In ali ima lahko slabo vest zaradi tega? Kako si lahko pomaga oziroma kaj bi ji pomagalo v tem primeru?

Da ženska v materinstvu ne uživa, je družbeni tabu. Od tam tudi izhaja največ teže slabe vesti, ki jo ženske čutijo, če jim materinstvo ni samo super. Od žensk se pričakuje, da jih bo izkušnja materinstva izpolnila, realno gledano pa je občutek izpolnjenosti po navadi samo delček izkušnje materinstva. Ostali deli prepletajo različne dolžnosti, ki jih starši imamo do otrok, in naše lastne občutke ob tem. 

Na moje presenečenje je ena od najbolj priljubljenih tem na srečanjih, zakaj nam gredo otroci na živce ter kako pomagati njim in sebi. To pa zato, ker so občutki, ko nam je starševstvo bolj v breme kot pa v veselje, pogosti in običajni del starševstva. Vprašanje je samo, kaj iz teh trenutkov potegnemo, torej ali jih uporabimo kot izhodišče za poglabljanje stika s seboj in s svojim otrokom ali pa te težke občutke samo izrabimo za trpinčenje samega sebe, ker si tako drznemo čutiti.

Kako se starši povezujejo s svojim otrokom? Kako uspešno gradimo zdravo vez z otrokom?

Najpomembnejše pri tem je, da se zavedamo, da mama in oče z otrokom razvijata vsak svoj odnos. Staršem ni treba biti enoten in se glede vsega, kar zadeva otroka, strinjati. Povsem dovolj je, da se partnerja strinjata glede osnov, na primer, da ne dovolita uporabe fizične moči pri vzgoji, da želita živeti čustveno polne odnose in da želita ustvariti prijetno družinsko vzdušje. 

Pri realizaciji teh idej glede družinskega življenja pa je edino, kar je zares pomembno, da vsak po svojih najboljših močeh iščeta načine, kako začutiti otrokov notranji svet in kako prek tega razumevanja iskati stik z otrokom. Kaj točno bo vsak od njiju v določenem obdobju otrokovega razvoja zagrabil, pa je individualna zgodba.

Partnerski odnos: Kako otrok lahko vpliva na partnerski odnos (povezuje in tudi ločuje v nekaterih primerih) in kako ga ohraniti v "kondiciji"? S kakšnimi izzivi se srečujeta partnerja?

V času zgodnjega otroštva se povsem naravno fokus moškega in ženske preusmeri na skrb za otroka. To je zelo pomembno, saj so dojenčki in malčki še toliko nebogljeni, da prav zares za svoje preživetje potrebujejo skoraj vso energijo svojih staršev. 

Pozneje, ko otroci zrastejo in nekoliko manj intenzivno potrebujejo starše, se počasi spet naredi prostor za partnerstvo. Tovrstno nihanje se med otroštvom zgodi pogosto, saj otroci v različnih razvojnih fazah različno intenzivno potrebujejo starše.

Dejstvo, na katero v vrtincu starševstva hitro pozabimo, je to, da bodo naši otroci prej ali slej odrasli in zapustili dom, mi pa bomo v njem še vedno s partnerjem. Škoda je, če je po 20 letih odnosa tam neznanec ali pa celo nekdo, ki nam ni všeč. 

Prav zaradi tega je pomembno, da del svoje energije namenimo tudi partnerskemu odnosu in negovanju tega. Kaj točno je tisto, kar partnerski odnos neguje, pa mora vsak par zase raziskati.

Konflikti med partnerjema in otrok – kako to vpliva nanj? Kako naj partnerja razrešujeta konflikte oziroma ali morata slabo počutje skriti pred otrokom? Ga sploh lahko?

Za otroke je seveda idealno, da je vzdušje v družini čim bolj harmonično. Koliko pa je to realno, pa je vprašanje.

V partnerskem odnosu so konflikti oziroma nesoglasja lahko vedno priložnost za poglabljanje odnosa drug z drugim. Če na primer v izhodišču prepira nikakor ne razumemo partnerjevega stališča in njegovega načina razmišljanja, lahko prek debate to nerazumevanje zmanjšamo in partnerju ponudimo priložnost, da na isti način poglobi poznavanje nas. Ob partnerju vedno bolje spoznavamo tudi sebe, saj lahko šele ob partnerju vidimo, kaj nas trigira in zakaj. V tem smislu so konflikti dobrodošli del odnosa.

Škoda pa je, če postanejo prepiri poligon za zmerjanja, zaničevanja ali manipulacije. Čeprav torej morda na kratki rok na primer zmerjanje daje občutek potešenosti, da si "dal vse ven", se človek, ki se v duhu prepira zateka k tovrstni komunikaciji, močno prikrajša. V končni fazi: kadar se med prepirom bojujemo drug proti drugemu v silni želji, da bi zmagali, pozabljamo, da je na koncu ranjen odnos in sva s tem v resnici poražena oba, torej tudi "zmagovalec".

Je priporočljivo, da si partnerja občasno privoščita čas tudi samo zase – dvojino?

Ko je otrok čustveno toliko razvit, da je zmožen brez posledic biti v varstvu pri babici ali drugih družinskih članih, je. Če si privoščimo toliko potrpljenja in počakamo, da so otroci tudi zares dovolj veliki za varstvo, je tisti čas samo za partnerja še toliko slajši.

Težnja biti popolna mama in vzgajati brez napak – kaj je v resnici "popolna mama" ali "popoln oče"? Kako naj vzgajata svojega otroka (in tudi najboljši verjetno delajo napake in kdaj na primer tudi povzdignejo glas – kako biti učinkovit)?

Popolna mama in popoln oče so tisti starši, ki so se pripravljeni ob otrocih učiti, kaj pomeni ljubezen, pripadnost in sodelovanje. Prek staršev se otroci naučijo, na kaj lahko računajo v svetu. Dobro je, če jim s svojim zavetjem damo občutek, da je svet varen in zanimiv, da se na poti vsakdo zmoti in da so odnosi nekaj, v kar se izplača vlagati.

Starši nismo tiste vsevedne avtoritete, katerih naloga je otroke modro voditi skozi življenje. Ta občutek, da bi morali biti popolni, je odsev naših lastnih ran. Prav tako je posledica naše ranjenosti občutek, da bi starši morali biti avtoriteta, saj nas avtoritarna drža drži na distanci od otrok. Obe drži sta krivični tako do staršev kot do otrok, saj so oboji prikrajšani za avtentičnost odnosa.

Najpomembnejša stvar, ki jo družina lahko daje vsem svojim članom, je vzdušje harmonične povezanosti. To pa nima zveze s popolnostjo odnosov, ampak z njihovo barvitostjo.

Kaj polagate staršem na srce? Kakšen nasvet?

Starševstvo nam je lahko v veselje, in to, da nam je biti z otroki v veselje, pripada tako nam kot tudi našim otrokom.