Letos se zaradi epidemije koronavirusa obetajo nekatere novosti, a še vedno lahko svojemu otroku omogočite prijetno izkušnjo, če boste poskrbeli, da bo vstop v vrtec čim bolj vesel in sproščen. Katja Knez Steinbuch: "Starši imajo kljub vsemu moč, da vedno pomirijo otroka." O tem smo se pogovarjali z družinsko terapevtko.

Šole in vrtci letos prinašajo mnogo izzivov. S katerimi se srečujete kot terapevt, ob starših in učiteljih?

Otroci in tudi starši se letos srečujejo z novimi pravili, najbolj vse skrbijo maske, vsi se sprašujejo, ali so ta pravila sploh smiselna, glede na to, da se otroci zunaj vseeno igrajo skupaj … Zapovedano nošenje mask je marsikoga spomnilo na eksperiment, ki je v psihološki stroki poznan pod izrazom still face. Gre za eksperiment, ki ga je izvedel dr. Edward Tronick: znanstveniki so opazovali interakcijo med staršem in otrokom, potem ko starš zamrzne svoj obraz. Odkrili so, da težava nastane takrat, kadar starš ne najde ponovne povezanosti in otrok shrani ta zamrznjen obraz oziroma si zapomni, da starš ni čustveno navzoč. Eksperiment opozarja na pomembnost tega, da mora starš vedno znova priti nazaj in pomiriti otroka, podobno pa velja za vse strokovne delavce, z maskami ali brez. In to je ključno sporočilo: starši imajo kljub vsemu moč, da vedno pomirijo otroka. 

Česa se bojijo starši šoloobveznih otrok? So največja težava vseh staršev maske?

Zaradi vseh sprememb se starši bojijo, da bodo maske in ostale spremembe vplivale na njihov čustven razvoj in vsakodnevno razpoloženje. Nedvomno bi privajanje na šolo in vrtec bilo čustveno bolj varno brez mask, a maske same po sebi ne bodo povzročile travm, če bodo otroci doma in ob sovrstnikih imeli varno, sproščeno in nenapeto vzdušje. 

Kakšno bi naj bilo idealno uvajanje?

V idealnem svetu bi uvajanje potekalo toliko časa, dokler se otrok ne bi počutil dovolj varnega, da gre sam stran od starša in se k njemu vrne brez stresa, velikokrat. Pri daljšem uvajanju z navzočnostjo starša se to res zgodi. 

V naših vrtcih otroka običajno že drugi ali tretji dan pustimo za kakšno uro, saj smo pri nas tega najbolj vajeni, ker se bojimo, da se sicer uvajanje ne bo nikoli končalo ali da otrok ne bo razumel, da je to prostor, kjer staršev ne bo. Potem so tu še napačna, staromodna prepričanja, da se otrok ne sme zavijati v vato in da smo vsi preživeli tudi to hitro uvajanje v vrtce.

Toda vmes so naredili veliko raziskav in ugotovili, da se da boljše. Vrtci, ki uvajajo postopno in z navzočnostjo starša, so na dobri poti. 

Kako se pravilno lotiti uvajanja, kakšno je postopno uvajanje z navzočnostjo starša? 

Za uvajanje bi si starši morali vzeti čas. Sin dr. Johna Bowlbyja, utemeljitelja teorije navezanosti, Richard Bowlby je že pred več kot desetletjem opozarjal politike v Veliki Britaniji, da bi sprejeli drugačne načine vstopanja v vrtec. Predlagal je, da bi imeli pred tretjim letom varstvo na domu, potem pa staršem omogočali daljše uvajanje v vrtce. Tudi jaz menim, da bi uvajanje v vrtec moralo spadati pod vprašanje bolniške in nege, saj gre vendar za čustveno zdravje naših otrok, ki je enako pomembno kot fizično. 

Postopno uvajanje z navzočnostjo starša pomeni, da si lahko starš vzame nekaj tednov, idealno približno tri, in je skupaj z otrokom v istem prostoru. To ne pomeni, da se z otrokom tam igra, pač pomeni le to, da ima otrok prvi teden vedno dostop do njega. Potem se to drugi teden najprej ponovi, potem starš počasi, postopno in ob najavi odhaja. Večina otrok se tako uvede prijetno in sproščeno. Žal si ne more vsak starš vzeti nekaj tednov prosto, zato starše že v začetku leta spodbujamo, da prihranijo teden dopusta izključno za vrtec.

Zakaj je uvajanje izjemno pomembno?

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka prehitro, pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni.

Težave, ki jih imajo lahko otroci ob vstopu v vrtec?

Otroci morda težav ne pokažejo, ampak jih internalizirajo, torej ponotranijo, nosijo v sebi, drugi pa stiske močno pokažejo doma, na različnih področjih. Te se kažejo različno: otrok noče v vrtec, "ljubosumnost" oziroma želja po vključenosti, agresija, odvračanje hrane, jok ob prihodu, hlipanje (obup), odložena reakcija na vrtec kasneje, hipersenzibilnost, občutljivost na senzacije, težave s spanjem ali izločanjem, zbolevanje (padec imunskega sistema), reakcije doma (jok), regresija (otrok neke že osvojene veščine pozabi), bojazen, močan strah … 

Večje težave, kot omenjene, so lahko v tem, da če je vstop v vrtec res negativna travmatična izkušnja, lahko vpliva na razvoj navezanosti in negativnega dojemanja vseh odnosov kasneje. Če imate starši težave s tem, kako boste otroka uvajali, se poskusite pogovoriti z vzgojiteljico in svetovalno delavko in jim razložite vse vaše strahove. Pri uvajanju vedno poslušajte otroka in sebe in bodite kreativni. Uvajate lahko tudi kasneje ali za krajši čas, če le imate to možnost. Vedno pa si zapomnite, da ste dovolj dobri starši in da delate najboljše, kot zmorete.