Starševstvo je vsekakor kljub vsej čarobnosti in ljubezni, ki jo doživimo, izjemno odgovorno in naporno ter zahteva, da smo v vsakem trenutku zbrani in da venomer stremimo k cilju vzgojiti otroka v dobrega, uspešnega in samostojnega odraslega. Ravno zato si ne dovolimo preveč popuščanj ali spodrsljajev. Včasih gremo preko sebe in otroka discipliniramo, ko pa bi ga v resnici najraje le objeli. Ker imamo v mislih vedno cilj, da otroka vzgojimo v odgovorno osebo, ki bo uspešno jadrala po valovih življenja.

Medtem pa babice nimajo več teh težav in potrebe po disciplini ter vzgoji vnukov, saj so to že dale skozi s svojimi otroki. V vsem času, ki so ga preživele kot mame, so spoznale, da je življenje eno samo in da ocene v šoli pravzaprav niso merilo za srečo v življenju otroka, temveč da sta najpomembnejši zdravje in osebno zadovoljstvo. Tisto najdragocenejše, kar lahko otroku nudimo, pa sta pravzaprav čas in potrpežljivost. 

Babice pa imajo obojega na pretek. Čas, ki ga preživljajo z vnuki, je predvsem kakovosten, saj babicam ni težko nabirati travniških rož, z otroki skakati po lužah, ustvarjati s čopiči in temperami ter jih pocrkljati s pravljico za lahko noč. Babice si vzamejo čas, da neprijetno zelenjavo na krožniku razporedijo v obliki dinozavra ali rožice ter s tem pridobijo dodatne točke za priljubljenost.

Zdi se, da se staršem v življenju venomer mudi, vedno hitijo po opravkih, čistijo stanovanja, rešujejo službene zadeve, se ukvarjajo s finančnimi skrbmi, odnosi ter se neumorno trudijo držati vse vajeti v svojih rokah. Včasih se ravno zato zgodi, da v vsem tem tempu povzdignejo glas, ko tretjič prosijo otroka, da si v veži sezuje čevlje.

Babicam pa se to ne dogaja. Babice so potrpežljive in jim ni težko pomagati odvezati vezalk vsakič, ko se z vnukom vrneta s sprehoda, na katerem mu kljub temu, da vnuček v vrtcu ni pojedel kosila, privoščijo kepico sladoleda. Tako, na skrivaj. Da mama ne izve. Ker babice so za crkljanje in razvajanje ter vzpostavljanje tihega zavezništva in prijateljstva z vnuki.

Babice so na razpolago vnukom, za vse skrivnosti, ki jih enkrat, ko odrastejo v najstnike, zaradi uporniškega ega ne morejo več zaupati svojim staršem. Babice so tu, da vnukom predajo modrosti, ki so se jih naučile v življenju ter jih varujejo pred vsemi tegobami tega sveta. So tiste, ki na deževen in "tečen" dan spečejo goro palačink s kremno čokolado in zraven pogrejejo še skodelico kakava. 

Življenjske izkušnje, ki so si jih nabrale z leti, so večino babic namreč naučile pravih življenjskih vrednot. Ki pa so zdravje, spoštljivi odnosi, ljubezen in sreča. Uspeh pa je le posledica naštetega. In zaradi te miselnosti ter občutka brezpogojnega sprejemanja se vnuki pri babicah počutijo varne, ljubljene in nadvse srečne. In prav je tako.