Mednarodni spletni fenomen, gibanje Obžalujem, ker imam otroke (v izvirniku I Regret Having Kids), se je pojavil pred kakšnimi štirimi leti. Iskrena priznanja staršev, ki obžalujejo, da so se odločili imeti otroke, se pojavljajo tako na Redditu in na Quori kot tudi v skupinah na Facebooku. Skupina I Regret Having Children ima kar 23.486 všečkov in več kot 27.000 sledilcev. Na strani se pojavljajo objave, osebne izpovedi in priznanja mater in očetov. Večinoma ti starši pravzaprav niso razočarani nad svojimi otroki – zanje pravijo, da jih imajo najraje na svetu in da bi storili vse, kar je v njihovi moči, da bi bili preskrbljeni, varni in srečni. Onesrečuje pa jih samo starševstvo, zaradi katerega se večini zdi, da so postali zgolj lupine ljudi, kakršni so bili, preden so postali starši, starševstvo pa se jim zdi izjemno naporno, stresno, težko ter polno odrekanj, strahu in ostalih neprijetnih občutij. Če bi prej vedeli, kar vedo zdaj, se nikdar ne bi odločili postati starši. 

"Ali kdo ve, ali obstaja legalen način, da se nekdo odreče svojim otrokom in s tem ne pride v težave zaradi tega, ker jih zapusti? Skrbi me zanje in želim jim najboljše na tem svetu, vendar ne prenesem misli na to, da bi morala še naprej biti nekomu mati. Tega si nikdar nisem želela. Ker sem ustregla željam in potrebam soproga, sem obtičala tu, s tremi otroki. Potrebujem svoj notranji mir. Vem tudi, da v nekaterih državah zakonsko ne dovolijo opustiti starševske dolžnosti. Vseeno pa upam, da kdo od vas morda pozna kakšno luknjo v zakonu," je pred nedavnim zapisala mati treh otrok. 

"Resnično imam rada svoje otroke, toda [...] povsem nesrečna sem, ker moram vsak dan delati iste stvari in ne vidim, kdaj se bo neskončna vrsta opravkov končala. Zdi se mi, da sta moje telo in um uničena in kot seksualno bitje ne obstajam več. V resnici sem nihče. [...] Pobegniti hočem, ne da bi se ozirala nazaj. [...] Mož pravi, da zamujam vso zabavo z otrokoma. To je preprosto reči, ko je ves dan v službi in se z njima ukvarja samo kakšno uro na dan. [...] Seksala nisva že več kot dve leti. [...] Zdi se mi, da me je materinstvo spremenilo v nesrečno, pesimistično in nasploh grozljivo osebo. Ne vidim, kako bo tega kdaj konec. Kot ženska se počutim povsem uničeno," piše o svojih občutkih druga. 

"Vem, da se to sliši precej slabo, in vem tudi, da o tem ne bi smeli govoriti, a moje največje obžalovanje v življenju je to, da sem imel otroke. Naše skupno življenje je uničeno zaradi mene in ne vem, kaj storiti. Z ženo sva skupaj 12 let, od tega sva poročena šest let. Imava dva otroka. Na začetku zveze sva se dogovorila, da ne bova imela otrok, saj si tega ni želel nihče od naju. Ko pa sva se bližala tridesetim, me je obsedla želja po tem, da bi si ustvarila družino. Bila sva zaročena in dejal sem ji, da se ne nameravam poročiti z njo, če ne bova imela vsaj enega otroka. Sprva sva za nekaj časa prekinila stike, nato pa sva se znova našla in odločila poskusiti, vendar z določenimi kompromisi. Žena mi je takrat dejala, da se bo, če postaneva starša, po porodniškem dopustu takoj vrnila v službo, saj ne namerava biti gospodinja. Imela je krasno službo, ki jo je rada opravljala in za katero je garala, da jo je obdržala, hkrati je imela odlično plačo. Imela sva čudovito življenje in krasen odnos. Veliko sva potovala, v svoji državi in mednarodno. Oba sva izjemno družabna in aktivna, rada se ukvarjava z različnimi športi. Veliko sva seksala, uživala sva življenje in imela sva popolno finančno varnost in stabilnost. In potem sem vse to zapravil. Moja žena je zanosila – dobila sva dvojčka. Porod je bil zaradi določenih zapletov izjemno težek in travmatičen. Še zdaj, dve leti po porodu, čuti kronične bolečine v telesu in se sooča s težko obliko poporodne depresije. Dela ne zmore opravljati – ne prejšnjega ne katerega drugega. Komaj še hodi pol ure naenkrat, ne da bi ob tem čutila neznosno bolečino. Izjemno privlačna in energična oseba se je v hipu spremenila v žensko, ki večino časa preleži v postelji in joče. Iskreno povedano, ne vem, ali je od poroda minil dan, ko ni jokala. Več kot dve leti nisva bila intimna. Moja mati se je preselila k nam, da bi nama pomagala skrbeti za otroka. Je staromodna in ne verjame v duševno bolezen, kot je depresija. Do moje žene ni prizanesljiva. Nimava pa nikogar drugega, ki bi ga prosila za pomoč, finančno si tega ne moreva privoščiti. Žena obiskuje terapije in jemlje zdravila, obiskala sva že vse zdravnike, ki bi nama lahko pomagali. Sam sem zapustil službo, ki sem jo oboževal, saj sem moral prijeti za delo, ki prinaša več dobička, a veliko manj zadovoljstva. Delam po 12 ur dnevno, pa še vedno se na koncu meseca boriva, da preživimo. Resnično pogrešam svoje staro življenje. Pogrešam svojo službo, svoje prijatelje. In bolj kot vse pogrešam svojo ženo," piše obupan očka. 

To, da so družbena omrežja polna fotografij srečnih, zadovoljnih in izpopolnjenih mater, ki z vso vnemo zatrjujejo, da je materinstvo ena sama radost od jutra do večera, povzroča, da so razočarane in preobremenjene matere potisnjene v osamo lastnih misli, kjer se z neznosnimi občutki krivde in sramote sprašujejo, kaj je z njimi narobe. Stiske takšnih mater in očetov morajo biti izjemno velike. O tem se ne govori in se ne sme govoriti, saj se nadnje vsuje plaz kritik, obtožb in javnega gneva vedno srečnih in izpopolnjenih staršev. Mnogi se ob fotografijah in objavah družin, ki vedno kažejo le popolnoma pospravljena stanovanja, krasne izlete, čudovite otroke in popolno družino, sprašujejo, kaj sami delajo narobe. Sprašujejo se, zakaj oni ne zmorejo vsega in ali so toliko manj sposobni ali nezmožni biti dobri starši. Družba predvsem od mater v današnjih dneh pričakuje nemogoče. Želi si, da je popolna na vseh področjih – popolna žena, uslužbenka, mati, gospodinja – in vse to mora opravljati 'z levo roko' in silnim navdušenjem, sicer je prav gotovo nekaj narobe z njo. Vseskozi se soočamo s splošnim predpostavljanjem, da je imeti otroka najbolj normalna in naravna stvar, ki ne zahteva nikakršnih utemeljitev, če pa otroka ne želimo, bomo morali to odločitev pojasnjevati do konca svojega življenja. Zakaj? Ljudje smo si različni in prav tako različne so si naše ambicije, želje in cilji.

Nekoč mi je sodelavec v eni izmed preteklih služb v pogovoru zaupal, da sam nikdar ne bo postal oče. Da spoštuje mojo odločitev, da sem postala mlada mati, vendar da si on nikakor ne želi postati nekomu starš. Ker izjemno rada debatiram in sprejemam vsakršna mnenja, pa sem ga vprašala, zakaj takšno razmišljanje, saj me je njegov odgovor resnično zanimal. Sama sem si namreč že od nekdaj želela postati mati. Če mi to ne bi uspelo, bi se najbrž vse življenje počutila neizpolnjeno, imela bi občutek, da mi nekaj manjka. Moj sogovornik pa je odgovoril, da enostavno meni, da je prevelik egoist za kaj takega. "Kako to misliš?" sem ga vprašala. Pojasnil mi je, da preprosto ne želi, da bi se zaradi nekoga moral odreči svojemu življenju, ki ga ima izjemno rad takšno, kot je – rad potuje, bere, ustvarja, se druži s prijatelji, v miru pije kavico in spi, kadar si tega zaželi. Zakaj bi izgubo tega tvegal za nekoga, ki ga niti ne želi niti ne pogreša v svojem življenju? In veste, kaj? Razumela sem ga. Povsem. In spoštovala sem njegovo odločitev. Zaradi nje namreč ne bo nihče prikrajšan. Moj prijatelj bo živel tako, kot si želi sam, ob tem pa ne bo posledic za drugo živo bitje. V nasprotnem primeru, ko se za otroka odloči človek, ki tega v resnici nikdar ni želel, pa popusti pritiskom bližnjih, partnerja ali družbe, se kaj hitro zgodi, da posameznik ali družina zapade v duševne težave, alkoholizem, nasilje, osebno stisko ali apatijo. In posledica tega so razbite, nesrečne in neizpolnjene družine ter otroci, ki bodo vse življenje čutili potrebo po ljubezni, pozornosti, odobravanju, a jih od starša najverjetneje nikdar ne bodo v celoti prejeli. 

Biti starš v resnici pomeni biti pripravljen na odrekanje – to je povsem normalno. Starševstvo lahko pomeni tisoče lepih in tisoče težkih trenutkov v enem samem dnevu. Je polno padcev, joka, odrgnjenih kolen, strganih kavbojk, strahu, negotovosti, stresa ... Na drugi strani pa je tudi ogromno mokrih poljubčkov, prvih korakov, prvih besed, močnih objemov in brezpogojne, pristne ljubezni. Tako kot vas ima lahko rad vaš otrok, vas najbrž ne bo imel nikoli nihče na tem svetu. V njegovih očeh ste junak, vsemogočen, izjemen in popoln. In toliko kot je zastrašujočih občutkov, neprestane skrbi in odrekanj, toliko je na drugi strani vsega izjemnega, lepega in ljubezni polnega, zaradi česar marsikdo niti za en sam trenutek ni obžaloval dejstva, da mu je bilo omogočeno izkusiti to izjemno poslanstvo. Pa vendar – bodimo drug drugemu človek, pogovarjajmo se odprto in iskreno, sprejmimo čustva in spoštujmo odločitve. Priznajmo si, da je včasih prekleto težko in da si zaslužimo velik aplavz, ker kljub vsemu nekako držimo vse vajeti v rokah, čeprav se nam kdaj zdi, da bomo zdaj zdaj vse izpustili in razpadli na tisoče delcev. Vsi smo krvavi pod kožo. A če si pomagamo, nudimo oporo drug drugemu in se sprejemamo, bo za vse nas to življenje mnogo lažje – z vsemi vlogami, ki jih imamo.