"Pomembno je, da razbijamo mite in se naučimo videti ter vključevati žalovanje kot nekaj, kar nam bo pomagalo," pravi mag. psih. Sabina Majerič, ki svetuje osebam v stiski, da se lažje spoprimejo s svojo izgubo in spremembami po njej.  

Izguba partnerja lahko predstavlja velik stres, še posebej če so tukaj še otroci

Izguba partnerja je ena od največjih izgub, s katerimi se srečujemo tekom toka našega življenja. Za sabo namreč poleg izgube zaupnika, partnerja in prijatelja, kar je že samo po sebi izjemno težko, lahko potegne tudi izgubo sostarša, nekoga, s katerim si delimo stres našega vsakdana, sprejemamo odločitve, nanašajoče na našo družino, dom, otroke, službo in vse ostalo.

Seveda je velik (morda največji) stres za ljubečega starša tudi dejstvo, da je njegov otrok ostal brez pomembne figure v njegovem življenju in znajde se pred kopico izzivov, ki si jih je prej delil s partnerjem. Hkrati postane še žalujoči, ki mora skrbeti za druge žalujoče v svojem življenju – še posebej za otroke. Tako dobi še kopico novih izzivov, na katere ga nihče zares ne pripravi. Na tak način si starši na rame naložijo ogromno odgovornosti in pogosto časa za njihovo žalovanje enostavno zmanjka. Tako da prvi opomnik naj vsekakor bo, da boljša opora kot boste sebi, boljša opora boste svojim otrokom. 

Ne bojte se prositi za pomoč  drugih odraslih oseb – ni treba vsega sam, čeprav imamo, ko žalujemo, velikokrat občutek, da nas nihče ne razume in smo popolnoma sami. 

Kako žalujejo otroci oziroma kaj lahko čutijo otroci in kako to izražajo? 

Otroci vsekakor prav tako močno žalujejo, čeprav žalujejo na drugačen način kot odrasli – nimajo še namreč tako razvitih načinov za spoprijemanje s čustvi in za njihovo ubesedovanje kot odrasli. Njihov odziv je sicer močno odvisen od njihovega razvojnega obdobja in posledično njihove sposobnosti razumevanja minljivosti. Vsekakor pa tudi od njihovih dosedanjih izkušenj in načina, kako je bila smrt do zdaj v družini nagovorjena. 

Spremembe se pri otrocih najpogosteje najprej vidijo v vedenju (pogosto lahko vidimo močne izbruhe čustev, kot sta žalost in jeza), pa tudi spremembe v spalnih vzorcih, prehranjevanju in regresiji v vedenja, ki so bila zanje značilna v prejšnjih razvojnih obdobjih, a so jih že prerasli (npr. lulanje v posteljo). Pogosto vidimo tudi spremembe v načinu njihove igre, saj z njo skušajo bolje razumeti spremembe v svojem življenju. 

Otroci, ki že hodijo v šolo ali vrtec, pa imajo pogosto izzive tudi na tem področju. Prav tako mlajši otroci lahko pogosto postavljajo veliko vprašanj, kot na primer ali bo umrl tudi drug starš, ali se bo umrli vrnil, bodo umrli sami in podobno, kar pogosto spremlja strah. Še posebej je to značilno za otroke do petih let, ki v večini v celoti še ne razumejo koncepta smrti.

Prvi trenutki in šok, kako sploh naprej?

Pogosto nas najprej naše telo pred velikansko bolečino zaščiti tako, da obširnosti izgube ne dojamemo v celoti (to lahko za nekatere traja nekaj ur, dni, tednov, za druge celo mesece).  Tako lahko hitro po izgubi delujemo in uredimo vse obveznosti – skrbimo za pogreb, dokumentacijo, druge ljubljene osebe itd. Ampak cilj žalovanja je, da postopoma preidemo zgolj na delovanje in čez čas ponovno, čeprav popolnoma drugače, začnemo živeti. 

Pri šoku bi tako rada rekla predvsem to, da si zapomnimo, da je nekaj pogostega in ni nekaj slabega – je pomoč in moč našega telesa, da nas ščiti, ko to najbolj potrebujemo, čez čas pa si lahko dovolimo začutiti, kar čutimo in najti načine za vključevanje  prilagojenega odnosa, ki smo ga imeli  z umrlimi v življenje, vključno s skrbjo za sedanjost in prihodnost. 

Skozi katere faze žalovanja moramo iti?

Bom neposredna – skozi nobeno. V javnosti velikokrat izpostavljamo faze žalovanja kot nekakšen sveti gral in ko nekdo ne doživlja teh faz v tem zaporedju, ali pa se katera ne pojavi, ko bi se naj po uradni teoriji, imajo ljudje občutek, da je z njimi nekaj narobe. Tako se velikokrat zaprejo vase in ne pridobijo opore, ki si jo zaslužijo. Sama sem goreča zagovornica novejših teorij, ki izpostavljajo, da je vsak žalujoči soustvarjalec svojega žalovanja in življenja in dokler s svojim vedenjem, čustvi in mislimi ne škodite sebi ali drugim – greste po pravi poti. S svojim tempom in na svoj način.

Vsekakor pa si kljub individualnosti izkušnje žalovanja mnogo ljudi deli podobno doživljanje in pot žalovanja – gremo tako skozi začetno obdobje šoka, ki smo ga prej omenili, nato pa pridemo v akutno obdobje, ko nam je po navadi najtežje. V njem smo zelo osredotočeni na pokojnika, veliko razmišljamo o njem, pogosto se odmaknemo vase, čeprav je to čas, ko bi mnogi najbolj potrebovali oporo. Ko nazadnje ob opori in s predelovanjem uspemo vključiti žalovanje v svoje življenje in ponovno sestavimo svoj svet prepričanj, pa pridemo do obdobja povrnitve, ko lahko o pokojniku razmišljamo brez nenehne bolečine in je ta manj intenzivna ter začnemo usmerjati svojo energijo tudi v druge dele življenja. 

Premalokrat govorimo o vseživljenjski komponenti, ki temu obdobju sledi. Žalovanje se pogosto vrača v valovih tudi po več mesecih in letih in najpomembneje je, da si za te valove pripravimo načine, kako si bomo zanje vzeli čas in žalovanje integrirali v svoje življenje kot nekaj, kar nam pomaga, kot prijatelja namesto sovražnika. Postopoma. Korak za korakom.   

Kako pristopimo do otroka v tem primeru?  

Da bomo pomembnost nagovarjanja te teme z otroki kljub temu, da je težko in nam je neprijetno, bolje razumeli, poglejmo primer iz odraslih odnosov. Kako bi se počutili, če vam nekaj zelo intimnega ne bi povedal vaš partner, ampak bi slišali, kako se o tem pogovarja s svojimi prijatelji? Ali pa v jeziku, ki ga vi ne razumete? 

Predvidevam, da ne ravno dobro, a otrokom se to velikokrat zgodi. Če ga starši ne zmorejo nagovoriti na način, ki je ustrezen razvojni ravni otroka, otroci velikokrat slišijo pogovore med odraslimi in pridejo do lastnih zaključkov, ki jih velikokrat zmedejo in v njih vzbujajo dodaten strah ter stisko.  Zato je pomembno, da ko zmoremo dovolj predelati svoja čustva, da jih ne odlagamo na otroka, to temo nagovorimo z njimi na način, ki je blizu njim in se ne bojimo njihovih vprašanj. 

Ali lahko jočemo pred otrokom? 

Vsekakor ni nič narobe, če otroku pokažemo svoje solze in kaj lahko naredimo v trenutkih, ko nam je težko. Tako ga, ko je na to pripravljen, postopoma učimo, kako se bo sam spoprijemal s svojo stisko in da to ni nič sramotnega, niti znak šibkosti. 

Pomembno je tudi, da z njimi delimo dovolj informacij o našem počutju, da niso zmedeni in prestrašeni ter vedo, da lahko tudi oni delijo, če jim je neprijetno. Ampak vsekakor pa moramo biti pozorni na intenziteto teh čustev, saj je posebej pri mlajših otrocih lahko stiska bolj povezana z gledanjem starša, ki je sedaj ob njih, kako je v veliki stiski. Mnogokrat se tudi sprašujejo, če so za to krivi oni in ravno zato je pomembno, da ko se pomirimo, z otrokom delimo, da nam je težko, ampak da za to ni kriv on in da je tako on kot mi na varnem. 

Pomembno je, da jih povprašamo tudi, kako se oni počutijo, ko vidijo mamico ali očeta, da joka. Kaj čutijo v svojem telesu? Seveda spet na način, ki ga oni razumejo. Tako spodbujamo njihovo prepoznavanje lastnih čustev. Kljub iskrenosti pa seveda ne pozabimo, da smo mi odrasla oseba, ki ima več veščin za spoprijemanje s svojimi čustvi, saj se v nasprotnem primeru pogosto zgodi, da odgovornost za nas nase prevzamejo otroci, kar pa lahko kasneje vodi v zaplete pri njihovem žalovanju. Zato je tudi zelo pomembno, da poiščemo odraslo oporo zase, ki je v oporo nam in kjer lahko brez filtra, ki ga ustvarimo v dobro otroka, sprostimo svoja čustva. Tako bomo namreč lažje trdnejša, varna, iskrena in topla opora tudi otroku. 

Kaj storiti, ko mislimo, da ne bomo več zmogli? Kako se lahko izognemo skrajno neprijetnim čustvom in depresiji? 

Velikokrat najbolj pomaga to, da se začnemo zavedati, da se tudi skrajno neprijetnim čustvom ni treba izogniti in da nismo edini čudni, ki se tako počutijo. Na glas povejmo, da so neprijetna čustva pričakovan del žalovanja. S tem zavedanjem namreč lahko postopoma začnemo vzbujati sočutje do sebe, ki ga v naši družbi velikokrat manjka.  Prav tako je občutek, da ne bomo zmogli ob srečevanju s smrtjo, zelo pogost. A obstajajo načini, da si skozi to stisko pomagamo. Hkrati pa imejmo v mislih, da ni treba vsega sam in lahko poiščemo oporo bližnjih, ki so pripravljeni z nami odpirati to temo, vsekakor pa tudi oporo strokovnjaka, če naši bližnji na pogovor o tej temi niso pripravljeni ali nam je tako lažje. 

To, da drugi niso pripravljeni, namreč ne pomeni, da vi ne morete najti opore ali da si je ne zaslužite. Še posebej pa iskanje empatičnega strokovnjaka priporočam, ko se pri nas pojavljajo občutki manjvrednosti, če se intenziteta žalovanja sploh ne spreminja in je zelo močna še po več mesecih, če ne moremo delovati na področjih življenja, ki so nam pomembna in če se nam življenje zdi popolnima nesmiselno ali se pojavljajo samomorilne misli ali samopoškodovalno vedenje. Vse to je namreč ponovno zelo pogosto in nič sramotnega, a hkrati lahko nakazuje na komplikacije v žalovanju ali depresijo, pri kateri si je potrebno poiskati oporo, saj skozi tako težke občutke in čustva težko zmoremo sami, niti si ne zaslužimo, da bi skoznje sami morali.

Kje lahko poiščemo dodatno oporo in zakaj je pomembna? 

Pomembna opora so vsekakor bližnji in naši prijatelji, v kolikor pri njih ne dobimo ustrezne opore, pa si zapomnimo, da to nujno ne pomeni, da jim ni mar in nikoli ne pomeni, da si mi opore ne zaslužimo. Mnogim je v pomoč prebiranje knjig, vključevanje v podporne skupine z ljudmi, ki gredo skozi podobne situacije (takšne organiziramo tudi v naši skupnosti Življenje je lahko dobro), vsekakor lahko brezplačno oporo dobite tudi pri Slovenskem društvu hospic in pa pri Zaupnih telefonih Samarijan in Sopotnik, ki so tu za pogovor o najrazličnejših stiskah. Mnogim pomaga tudi gibanje in ustvarjanje, pa čuječnost, meditacija ter seveda tudi psihološka svetovanja in terapije, kjer gremo ob opori nekoga drugega globlje v raziskovanje sebe, svojih potreb in načinov, kako smo v oporo sebi in drugim.

Kako se z otrokom pogovorimo o smrti in kaj mu lahko sploh povemo?  

Splošne smernice  s točnimi besedami zelo težko podam v nekaj povedih, ker je pomembno, da sledimo otroku, njegovi radovednosti in razumevanju, lahko pa vsekakor rečem, da se potrudimo odgovoriti na njegova vprašanja, četudi nas je že desetkrat vprašal enako, da smo z njimi iskreni in da otrokom do pet let, ki imajo pogosto težave z razlikovanjem med spancem in smrtjo, ne govorimo, da je oseba zaspala, saj se potem velikokrat pojavi strah pred spancem. Najpomembneje je namreč, da v otroku vzbudimo občutek varnosti ob nas, da ve, da je na varnem in da se lahko na nas obrne, ko mu bo težko. 

Ker tako vzgajamo tudi odraslega, ki bo vedel, da skozi vse ne rabi sam.  Pomagamo si lahko tudi z igro in pravljicami. Zavedati pa se moramo, da bomo včasih morali izgubo po nekem času tudi ponovno nagovoriti, ko se bo razumevanje izgube pri otroku spremenilo. Do dveh let namreč otroci v večini bolj doživljajo stisko zaradi sprememb v njihovi rutini, koncepta smrti pa še ne razumejo, med drugim in petim letom v povprečju že vedo, da je smrt drugačna od življenja, ne razumejo pa nujno njene nespremenljivosti, med petim in sedmim letom že zelo veliko razumejo, nimajo pa nujno še toliko načinov, da bi se s temi čustvi sami spoprijeli in še toliko bolj potrebujejo našo oporo, okrog osmega leta pa potem že v celoti dojamejo koncept smrti. 

Video: Kako lahko sebi in otrokom olajšamo proces žalovanja?