Tri družine, ki so jih spremljali tudi babice in dedki, so se na megleno jutro odpravile iz Ljubljane proti Topolu. Naš končni cilj je bil hrib Katarina nad Ljubljano. Parkirali smo ob vznožju hriba, in sicer ob cesti, drug za drugim, in se odpravili kar po cestni poti in ne po gozdni. Za to smo se odločili, ker otroci niso imeli ustrezne pohodniške obutve in bi se jim športni copati na gozdni stezi takoj premočili.
Pot je bila ves čas v klanec navzgor, vendar smo imeli motivacijo za otroke. Nabirali so kostanj in se veselili, kako si ga bodo spekli doma. Hodili smo res počasi in ob skrajnem robu ceste, čeprav ni bilo veliko prometa. Potrebovali eno uro in pol do vrha, saj smo se vmes ustavljali, občudovali stare kmetije, pozdravili konja, osla in kravo, živali, s katerimi se naši meščanski otroci ne srečajo vsak dan. Počasi se je po 10. uri začelo prebujati tudi sonce in kar naenkrat smo morali odvreči s sebe softshell jakne in majice dolgih rokavov. Med potjo smo si tudi privoščili domača jabolka, ki so otrokom še posebej teknila ob takšnem pohodu.
Planinski izlet: gozdna terasa pod Stolom
Na vrhu pa smo imeli kaj videti! Osvojeni vrh pri cerkvi sv. Katarine nam je ponudil čudovit razgled na Krim, Ulovko in Polhograjsko hribovje. Tukaj se je naša pot končala, čakala nas je le še vrnitev domov, ampak smo se odločili, da se še prej okrepčamo z domačim kosilom. Mogoče jo drugič od tu mahnemo še do svetega Jakoba.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV