Pred kratkim ste postali mamica. Iskrene čestitke! Se je od takrat kaj spremenilo? Imate še vedno dovolj časa za ustvarjanje? Kdaj vas lahko najdemo v vaši ''delavnici''?

Najlepša hvala! Od sredine decembra, ko se nama je pridružila Mija, se je marsikaj spremenilo, predvsem pa je življenje lepše in polnejše. K sreči je Mija zelo pridna punčka, čez dan spi dovolj, da lahko šivam, kvačkam, klekljam, ustvarjam ... Tudi ko je budna, se včasih zamoti sama s seboj ali »debatira« in se razvaja s svojim očkom.

Moja ustvarjalna delavnica v teh zimskih temperaturah sameva, saj je v njej premrzlo, zato sem vso proizvodnjo preselila v kuhinjo oz. dnevno sobo. Med ustvarjanjem me lahko najdete od jutra do večera, imam pa vmes veliko premorov, ko me najina deklica pokliče. Ko bo topleje, bova lahko ustvarjali v delavnici.

Za spol dojenčka nisva vprašala, zato sem večino izdelkov naredila v nevtralnih, živahnih barvah. Nakvačkala sem nekaj kapic in mavrično odejico, s prijateljico sva skupaj nakvačkali mobile v obliki pisanih sovic, sešila sem toplo krpanko oz. odejico. Odkar je Mija tukaj, so me predvsem premamile »kulske« harem hlačke v kombinaciji s kapo, poskusno pa sem sešila tudi nekaj slinčkov.

Kako se je v vas prebudila ljubezen do rokodelskih obrti, ki so dandanes skoraj že pozabljene? Kje ste se naučili kvačkati, klekljati, plesti, šivati …?

Že od majhnega sem zelo rada ustvarjala. Začelo se je verjetno tako, da mi je oči iz svojega tekstilnega podjetja prinesel ostanke blaga, iz katerih sem na stroju stare mame in starega očeta začela šivati obleke za barbike. V srednji šoli sem se udeležila začetnega tečaja šivanja, kupila stroj in eksperimentirala, krojila, nabirala ideje ...

Klekljati sem se naučila na tečajih klekljanja, ki jih je organiziralo Turistično-športno društvo Kostel v sodelovanju s Čipkarsko šolo Idrija od leta 2000 dalje. Takrat kot desetletno deklico me je za tečaj pregovorila moja mami – najprej na tečaj nisem želeli iti, ker sem mislila, da klekljajo samo »stare babe«, potem pa me je to ročno delo popolnoma očaralo. Tečaje sem obiskovala kar nekaj let in pridobila certifikat Obrtno-podjetniške zbornice.

Osnove kvačkanja mi je predstavila sorodnica, sama pa sem se potem s pomočjo interneta naučila še drugih tehnik in vzorcev. Enako velja za ustvarjanje s fimo maso – internet je prava zakladnica dobrih idej, ki ga velja izkoristiti.

Plesti pa (še) ne znam.

Kaj najraje ustvarjate? So trenutno to stvari za dojenčka? Kaj izdelujete te dni?

Težko vprašanje! Imam obdobja, ko bi samo klekljala, včasih bi samo kvačkala (predvsem v jesenskem in zimskem času), včasih šivala, spet drugič ustvarjala nakit iz polimerne mase ... Trenutno sem res najbolj navdušena nad ustvarjanjem otroških stvari, predvsem harem hlačk za otročke, kapic, slinčkov in otroških odejic. Ravnokar sem končala s šivanjem mavrične odejice krpanke. Z navodili bom kmalu presenetila bralce Bibaleze.si.

Te dni se veliko ukvarjam tudi z volno oz. kvačkanjem – jeseni sem iz Turčije poskusno uvozila nekaj volne, sedaj pa preizkušam vse volne in pripravljam novo naročilo, saj je uporabnicam, kot kaže, všeč.

Kakšno je vaše mnenje – so unikatni izdelki res nekaj posebnega, dragocenega, v katerega je umetnik, izdelovalec, oblikovalec, rokodelec ... izlil svojo dušo?

Unikatni izdelki odražajo dušo avtorja. Sama menim, da je prav vsak unikatni izdelek poseben, v njem je avtor zapečatil nekaj svojega in ravno zato so ročno narejeni izdelki nekaj tako posebnega. Pa naj gre za otroške »kracarije« na papirju ali umetniško skulpturo priznanega avtorja. Zelo vesela sem, da znam ustvarjati in narediti izdelke, ki so drugim všeč in jih z veseljem nosijo ali uporabljajo, saj tako del sebe razdajam dalje ...

Kako na vašo nadarjenost gledajo starši, sorodniki, partner, prijatelji …? Menite, da so stvari, ki jih izdelamo ročno, pri nas dovolj cenjene?

Hvaležna sem, da sem obkrožena z ljudmi, ki mi dajejo veliko podpore. Najpomembnejše je verjetno to, da vame verjame moj mož Miha in mi zelo veliko pomaga – iz stare garaže v najini hiški mi je naredil ustvarjalni atelje, ga pomagal opremiti, pomaga mi pri šivanju, reže koščke blaga, skupaj preračunava velikosti koščkov blaga za krpanke, po internetu skupaj iščeva nove ideje, hodiva na izlete v tujino po blago ... Vedno sem bila deležna veliko podpore s strani staršev, brata, starih staršev, prijateljev in drugih sorodnikov, kar mi je predvsem v začetni fazi ustvarjanja pomenilo ogromno, saj nisem vedela, če grem v pravo smer, a sta bili njihova pohvala in potrditev znak, da je to to.

Veliko mi pomeni tudi mnenje mojih učenk upokojenk iz Centra aktivnosti Fužine, kjer vodim tečaje klekljanja in ustvarjalne delavnice. Zelo rade prinesemo svoje izdelke na tečaje, jih pokažemo, pokomentiramo, pohvalimo ali skritiziramo, dodamo svoje ideje, se navdušimo ...

Menim, da ročno delo še ni dovolj cenjeno, opažam pa, da se situacija na tem področju izboljšuje, saj vedno več ljudi ustvarja in vedno več se jih zaveda, kaj vse se skriva za nekim unikatnim izdelkom. K sreči se najdejo ljudje, ki imajo ročna dela radi, jih cenijo in se zavedajo, koliko truda, ljubezni in časa je vanje vloženega, naletela pa sem tudi na takšne, ki jim to nič ne pomeni in se raje odločijo za cenejše industrijsko narejene izdelke.

Znanje ste pripravljeni tudi deliti. Komu vse ste že zaupali svoje skrivnosti nastalih umetnin?

Svoje znanje res zelo rada delim naprej, to me izpolnjuje in res je dober občutek, ko veš, da si nekoga nekaj naučil in je ta oseba zaradi tebe vsaj malo bogatejša za novo znanje.

Že pet let poučujem v Centru aktivnosti Fužine, stičišču druženja in aktivnosti za starejše, kjer vodim tečaje klekljanja, ustvarjalne delavnice in tečaje nemščine ter angleščine. Trenutno končujem magistrski študij prevajanja, tako da svoje znanje jezikov kombiniram z ustvarjanjem.

Tečaje klekljanja vodim tudi v svoji delavnici v Višnji Gori, ki ga obiskujejo upokojenke preko Univerze za tretje življenjsko obdobje Ivančna Gorica, od jeseni naprej imam tečaj za otroke, prav tako pa sem izvedla že tečaje klekljanja na Zavodu Šolt in v domačem Kostelu v okviru TŠD Kostel.

Seveda pa skrivnosti umetnin zaupam vsakomur, ki me povpraša – nekateri pokličejo, drugi pošljejo elektronsko sporočilo, tretji se oglasijo v moji delavnici ...

Ne ustvarjate le za domače. Lahko vaše izdelke najdemo tudi na kakšnih rokodelskih tržnicah, sejmih?

S svojimi izdelki poskušam zaslužiti »malo za zraven«. Registrirano imam osebno dopolnilno delo, preko katerega lahko uradno prodajam svoje izdelke. Zelo rada se udeležim sejmov, saj mi veliko pomeni oseben odnos z ljudmi, njihova reakcija v živo, pogovor, deljenje idej ... Vsako leto se udeležim Aninega sejma v Višnji Gori in Tamburanja va Kostele, bila pa sem tudi na tržnicah v Semiču, Litiji, Ljubljani ... Upam, da mi bo tudi letos uspelo obdržati tradicijo – konec koncev se bo tudi Mija verjetno kmalu navadila takšnega načina življenja.

Moje izdelke lahko kupite tudi v trgovinah in cvetličarnah ali pa me pocukate za rokav in vam izpolnim željo.