Najprej smo se odpravili v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik in za rokav pocukali Bredo Podbrežnik Vukmir, direktorico. Izdala nam je veliko skrivnost – družinam pripravljajo pestro dogajanje, posvečeno pravljicam, ki jih je zapisal Gašper Križnik. Letos bodo posvečene ljudskim pravljicam, ki so povezane z gozdom.

Zakaj organizirate tako poseben festival, kot je Križnikov pravljični festival? Kaj je moto tega dogodka?

S festivalom želimo ohraniti pri življenju pravljice, ki jih je pred več kot sto leti zapisal Gašper Križnik. Rodil in živel je v Motniku, kraju, kjer poteka festival. Naše glavno vodilo je živo pripovedovanje, ki povezuje občinstvo in dobre zgodbe, pripovedovalce različnih generacij, lokalno skupnost in kulturno dediščino. Motnik med festivalom oživi s pravljicami, dogodki, družinami, veliko obiskovalci. Posebej se posvečamo družinam in zanje pripravimo lepe in doživete dogodke v lepem okolju. Družine in otroci spoznavajo stare pravljice v novi obleki, kar sodobno pripovedovanje prav gotovo je.

Kakšen je odziv staršev, otrok na takšen festival?

Vsako leto je več družin, ki pridejo na sobotno pravljično popoldne, in obiskujejo kotičke v vasi, kjer se pripoveduje ali ustvarja bodisi pod spomeniško zaščitenim kozolcem, bodisi pod starimi vaškimi lipami, bodisi na hribu, kjer so še vidne grajske razvaline, bodisi na odprtju razstave likovnih del. Ta vedno nastajajo na temo Križnikovih pravljic.

Družinam je namenjena tudi pravljična pot z Ireno Cerar. Zanimanje je veliko, obiskovalcev res ne manjka, prej obratno. Odziv je velik in tudi pozitiven.

Starši so nam rekli, da jim je všeč posrečeno sobivanje pravljic, iger, narave in druženja. Vso družino namreč poveže pravljično dogajanje. Zelo pozitivno so presenečeni zlasti tisti starši, ki so se prvič udeležili pripovedovalskega dogodka, saj so spoznali, da so pravljice primerne za majhne in velike. Ljudske pravljice namreč vsebujejo globoke modrosti, ki se jih otroci še učijo, odrasli pa jih že razumejo.

Kaj vse lahko pričakujemo letos?

Vsebina Križnikovega festivala, ki se vsako leto drugi konec tedna v juniju odvija v Motniku, že nastaja. Letošnji festival bo 8. in 9. 6. 2018. Organizatorji so zasnovali pestra dogajanja, posvečena pravljicam, ki jih je zapisal Gašper Križnik, letos pa tudi drugih ljudskim pravljicam, ki so povezane z gozdom. Posvetili se jim bomo na pobudo projekta LIFEGENMON.

Festival začenjamo že 2. 6. s pravljično potjo in Ireno Cerar, ki nas bo popeljala na Menino planino in v skrivnostne meninske gozdove, kjer so včasih živele vile.

Pripravljamo tudi delavnico uspavank z glasbenico in antropologinjo Katarino Juvančič. V petek, 8. 6., bo zvečer pripovedovanje za odrasle, nastopili bodo: Anja Štefan, Vroča župa, Katja Preša, Katarina Nahtigal in letošnji pokrovitelj festivala Boštjan Gorenc Pižama. Zvečer se bomo veselili ob glasbi Brencl bande.

Naslednji dan bo veliko pestrega in zanimivega, predvsem pa gozdnega dogajanja v Parku pod lipami in okolici.

Štiriperesna pravljična deteljica Me4 iz Motnika, ki jo sestavljajo Špela Regulj, Nina Semprimožnik, Vera Piskar in Petra Zupančič, nam pripravlja igre in gozdno pravljično pot, na kateri bomo spoznavali drevesa, biotsko raznovrstnost, rastline in živali, kakor nam jih bodo predstavili gozdar, lovec in zeliščarka ter pripovedovalci z gozdnimi pravljicami.

Sledila bo likovna razstava, podelitev nagrad in šegave gozdne pravljice s Cirilom Horjakom Katjo Puntar, Ljubo Lajmiš in Katarino Juvančič. Ta je pa lovska, rečemo komu, ki pretirava. Sledil bo torej večer lovskih pravljic, na katerem bodo poleg lovcev pripovedovali gozdne in živalske pravljice Boštjan Napotnik Napo, Motničan Jože Keršič in Breda Podbrežnik Vukmir.

Končali bomo z ognjeno predstavo skupine Čupakabra, ki pravi: »Vse stvari se pričnejo z drobno iskrico!«

Letos bodo predstavili pravljice, povezane z gozdom. Na kaj želite opozoriti z njimi?

Naj navedemo kar besede dr. Urše Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije: »Slovenski gozdovi so med najbolj naravno ohranjenimi in pestrimi gozdovi v Evropi. Slovenska gozdarska stroka ima dolgo tradicijo in se uvršča v sam svetovni vrh glede upoštevanja načel večnamenskosti, sonaravnosti in trajnosti pri gospodarjenju z gozdom. Kljub temu pa so dandanes gozdovi podvrženi številnim okoljskim spremembam, kot so vetrolomi, žled, gradacije podlubnikov idr. Prilagajanje gozdnega drevja na prihodnje spremembe v okolju temelji na ohranjanju biotske pestrosti na vseh ravneh, vključno z genetsko raznolikostjo. LIFEGENMON je projekt za podporo dolgoročnega ohranjanja prilagodljivosti dreves na spremembe v okolju z razvojem sistema za gozdni genetski monitoring, ki ga vodi Gozdarski inštitut Slovenije. V sklopu Križnikovega pravljičnega festivala in festivala gozdnih pravljic želimo opozoriti na pomen ohranjanja biotske pestrosti v naših gozdovih ter podnebnih spremembah, ki ogrožajo stabilnost naših gozdov.«

Ker nam je ta pravljični festival tako všeč, smo se odločili, da se obrnemo tudi na Boštjana Gorenca – Pižamo, ki ima odločujočo vlogo pri tem.

Zakaj ste se odločili za sodelovanje na Križnikovem pravljičnem festivalu?

Za sodelovanje sme se odločil, ker smo ravno sosedje. Živim ravno na drugo stran Tuheljskih Alp, pod Motnikom, kjer je Križnik živel in kjer poteka festival. Tega tudi dejansko poznam, bil sem na dogodkih, ki so jih delali na domačiji na Vranskem. In ko je prišlo vabilo že lani, sem rekel, da rade volje sodelujem. Žal mi ni uspelo, letos pa sem si toliko prej vzel čas, ker menim, da je to oživljanje ljudskega izročila zelo potrebno. Da se ohranjajo zgodbe, ki so živele med ljudmi, ki so jih potem vsakič po svoje malce 'zavijali'. Da jih tudi mi vzamemo v roke in jih kanček s sodobnejšim očesom povemo.    

Kakšna bo vaša vloga pri tem?

Bom častni govorec ... Vesel sem, ker bom prebral eno od zgodb, ki jo je zapisal Križnik, ob otvoritvi festivala. Imel bom še nekaj pozdravnih besed o pomenu zgodb za nas in o pomenu nas za zgodbe.  

Menite, da starši premalo berejo pravljice otrokom dandanes?

Mislim, da jim dokaj berejo pravljice. Res je, da se dostikrat zgodi, da otroku rečejo, da naj gleda kaj na You Tubu. Imamo tudi 500 kanalov z risankami in otroci jih lahko gledajo. Ne vem, koliko jih to počne, vendar menim, da je to pomembno, da počnemo, ampak ne samo do trenutka, ko otroci sami začnejo brati in ne potrebujejo naše pomoči, ampak da to počnejo tudi naprej. Da to počnejo, ko znajo otroci brati, da si tu pa tam vzamejo čas, 15 minut, da skupaj preberejo nekaj in se o prebranem potem pogovarjajo.

Zakaj je dobro, da otroke popeljemo v svet domišljije, v svet pravljic?

Dejansko mi svet dojemamo skozi različne zgodbe, tako spoznavamo ustroj sveta. Otroci se ravno skozi pravljice naučijo določene stvari o življenju in ne samo o prijaznih stvareh in sončnih plateh življenja, ampak tudi o temnejših. Pri tem je najbolj nespametna zadeva, ki jo lahko počnemo, je zavijanje otrok v vato in da ne spregovorimo o resnih težavah. Ker potem, ko naletijo v življenju nanje prvič, je šok zelo ogromen. Ravno skozi literaturo, skozi pravljice, skozi zgodbe spoznavajo svet, se pravi vse plati sveta, dejansko lahko tudi ponotranjijo načine , kako se potem soočiti s temi stvarmi. Če pa nič drugega, je dobro, da vedo, da to obstaja, ko prvič doživijo kaj takšnega, da to ni nekaj, kar bi jim podrlo svet.     

Letos bodo na festivalu predstavljene pravljice, povezane z gozdom. Menite, da otroci dovolj časa preživijo zunaj, v naravi, gozdu? Da imajo spoštljiv odnos do rastlin, živali in sočloveka?

Gozd, narava in živali morajo tekmovati z našimi malimi digitalnimi prijateljčki, ki jih otroci tako radi vlačijo po rokah. Ampak imam občutek, da smo tukaj bolj starši tisti, ali se nam ljubi otroke odpeljati do gozda, do parka. Če si na deželi doma, kot sem jaz, je to lahko. Če pa si v nekem mestnem središču, je to jasno vsem skupaj že en velik projekt, cela ekskurzija, da pridejo otroci do gozda. Ampak menim, da ko otroke spustiš v naravo, znajo tam še vedno uživati, da z zanimanjem vsrkajo vase nove stvari, nova spoznanja, ki jim jih mi pokažemo v tem okolju.

Glede spoštljivega odnosa – sledijo zgledom. Kakršni smo mi, takšni bodo tudi oni. Jaz upam, da smo odrasli toliko zreli, da jim pokažemo spoštljiv odnos do okolja.