Matica Slapšaka smo povprašali, kako je sploh zajadral v pravljičarski svet, kakšni so njegovi junaki  in kdo je njegov največji kritik. Skupaj pa smo prelistali njegovo knjigo pravljic Zvezdne pravljice.

Ste eden tistih očkov, ki otrokom bere pravljice pred spanjem? Zakaj menite, da je branje koristno za otroke?

Pri večernem branju se izmenjujemo – v osnovi midva z ženo in ker sta starejša dva otroka (11 in 8 let) dobra bralca, pogosto tudi onadva kaj prebereta najmlajšemu (5 let). Pri nas grožnja, da se bo šlo spat brez pravljice, kar zaleže in se hitro pomirijo. Branje, vsaj tisto večerno, naj bi otroka sprostilo, da bo lepo in mirno spal. Če se izbere »napačno« pravljico, je seveda lahko učinek tudi obraten. Sam priporočam branje tudi čez dan, da se z otrokom lahko še pogovorimo, otrok lahko potem kaj nariše, mogoče uprizori kakšen posebno ljub prizor … otroci z branjem seveda krepijo svoj besedni zaklad, širijo že tako prostrana polja domišljije in – se iz pravljic seveda tudi učijo.

So tudi vam starši, babica in dedek brali pravljice? Ste med odraščanjem iskali skrite svetove v knjigah? Ste tudi kakšno zgodbo napisali že kot mladostnik?

Starši, še posebej mami, mi je veliko brala. Do trenutka, ko sem začel brati sam, in potem ni bilo več meja. Iz domačih polic v šolsko in potem kar v mestno knjižnico. Branje je bilo na nek način moj beg, že takrat sem znal ustvariti kakšen namišljen svet, v katerem sem se počutil boljše kot v resničnem. Tudi, ko danes pomislim na otroška leta, si kljub vsem igram v naravi, druženju; ne predstavljam, da ne bi bral. Zato mi je hudo, ko slišim, da otrok ne zanimajo več knjige, in mislim, da se bomo morali v prvi vrsti starši še bolj potruditi pri krepitvi bralne kulture.

Pisati sem začel pisati v osnovni šoli, ampak so bile takrat to bolj pesmi in s poezijo sem nadaljeval tudi v srednji šoli, ko smo ustvarjali zelo kakovosten šolski časopis (tako slovenski kot angleški), sodeloval sem na nekaj natečajih, imel objave na radiu, se preusmeril v prozo, kjer zdaj vztrajam.

Kako je nastala vaša prva pravljica? Kje ste dobili navdih? Je za to kriva nova vloga v življenju – očetovska?

Moja čisto prva pravljica, Palčki zaspančki, ki je tudi v knjigi; je nastala točno po zaslugi očetovske vloge – najstarejšemu sinu sem veliko bral, včasih pa se je zgodilo, da tudi po pravljici ni mogel zaspati. In tako so na obisk prišli palčki zaspančki, ki so se počasi spuščali na njegove veke, da so postajale vse težje in težje, skoraj nemogoče jih je bilo odpreti – vse to sem seveda govoril z vse tišjim in počasnejšim glasom, štel palčke zaspančke, ga božal po vekah … in je zaspal! Nekaj večerov kasneje je želel znova slišati o palčkih zaspančkih, sam sem pa ugotovil, da se ne spomnim točno, kako sem začel s pripovedjo in prišel do spoznanja, da bo treba vse skupaj zapisati. In potem se je začelo kotaliti, čeprav priznam, da si pred desetimi leti nisem niti predstavljal, da se mi bo nabralo prek sto pravljic in da bom nekega dne v rokah držal svojo knjigo pravljic.

Vas lahko srečamo na sprehodu, kako zamišljeno strmite v naravo, in v vaši glavi že nastaja nova pravljica? Ali pa se skrijete za računalnik in tipkate in tipkate?

Če me srečate na sprehodu, sem le redko sam in bolj verjetno zbegano gledam naokrog, kje so otroci. Lahko pa me srečate med tekom, ko pogosto dobim idejo in jo potem do doma razdelujem in nadgrajujem ter hitro zapišem v telefon. Ne zgodi se prav pogosto, da bi se kar usedel in pisal – vsaka pravljica nastane iz neke osnovne ideje, prizora, stavka, vprašanja; ki jo potem dodelam in šele potem zapišem.

Kdo so glavni junaki vaših pravljic? So dobri in zlobni?

Glavni junaki so otroci, živali, kakšno domišljijsko bitje (palčki, velikani, duhovi) in pa narava (gozdovi, drevesa), kamor seveda spadajo tudi živali, ampak sta tukaj konteksta vseeno ločena. Če se vrnem k otroštvu – sam sem bil vedno drugačen in sem se od vrstnikov ločil po skoraj vsem in bil zaradi tega pogosto zasmehovan. Tako se trudim, da so tudi junaki mojih pravljic drugačni, netipični – lena mravljica, raziskujoč polž, ošabna breza, pri otrocih je pa sploh zelo različno, v kakšno vlogo jih postavim. Včasih se skozi pravljico prelevijo v drugačne, pozitivne, lahko so izrazito negativni (kot na primer deklica Viktorija) in je nauk pozitiven, lahko so zgolj neki stranski opazovalci (kot v pravljici Lovilec sanj) … v veliki večini pravljic gre za bitko med dobrim in zlim, kjer dobro seveda zmaga.

Veliko pravljičarjev je pisalo zelo temačne pravljice in v tem ne vidim nič slabega, če le niso otroci potem prepuščeni sami sebi, da ugotovijo nauk, ker ga pogosto težko sami. Tudi sam po odzivih vidim, kako različno dojemajo otroci pravljice – Kako sta Luna in Sonce dobila ime je na nek način žalostna pravljica, saj se neka srečna družina loči, ampak po drugi strani je en od obeh otrok vedno pri enem od staršev. V Panovem gozdu so otroci, s pomočjo Narave, tisti, ki se uprejo delavcem in jih napadejo, ampak otroci morajo razumeti, zakaj. Da je neka akcija izzvala reakcijo, da so se oni pravzaprav branili … med vsemi dvajsetimi pravljicami je bore malo takšnih, da bo otrokom vse jasno že po prvem branju in prepričan sem, da bodo dale mnoge misliti tudi odraslim, recimo Božična zmešnjava.

Kakšen nauk se skriva v pravljicah Zvezdne pravljice? Se, kot se spodobi za pravljice, vse končajo srečno?

Naukov je več, kot je več tudi pravljic – recimo, da je glavno izhodišče to, da je vsakdo od nas lahko junak. Ne glede na spol, raso, kakršnokoli ozadje oz. drugačnost. Skozi pravljice želim deliti tisto, kar sta mene naučila starša in kar se midva z ženo trudiva učiti najine otroke – biti pošten, delaven, se postaviti zase, biti pripravljen pomagati drugim in seveda delati dobro. Glede srečnega konca pa bom rekel takole – jaz trdim da. Pri kakšnih pa sem pustil prosto pot bralcem oz. poslušalcem, da se odločijo in presodijo.

Zagotovo so vaši največji kritiki vaši otroci. Kako so jim všeč vaše pravljice?

Največji kritik sem kar sam. Včasih o kakšni ideji predebatiram z ženo, tudi z otroki, ki so pogosto prvi poslušalci novih pravljic. Če vidim, da me veliko sprašujejo, potem sem morda uporabil napačne, preveč zapletene besede, ki jih ne razumejo. Ugotovil sem že, da ne smem imeti preveč glavnih junakov, ker potem izgubijo fokus. Skratka – poslušajo, povedo svoje in nemalokrat jih tudi upoštevam – ne toliko pri sami vsebini, kot bolj pri teh »tehničnih« stvareh.

Vsi trije so navdušeni nad knjigo. Po najstarejšem sinu in hčerki sta poimenovana tudi glavna junaka najdaljše pravljice, kar sinu sicer ni bilo všeč, saj je njegov soimenjak kralj Zoprnije , hči pa ga v pravljici s čarobnimi močmi premaga. Najmlajši pa čaka, da bo tudi on dobil kakšno »svojo« pravljico.

Lahko v prihodnje pričakujemo, da boste otroke razveselili še z novimi zgodbicami?

Pravljice sicer redno objavljam v reviji Bodi zdrava, tudi o naslednji zbirki že razmišljam in aktivno delam na njej, a si vsekakor želim, da najprej Zvezdne pravljice najdejo svoj prostor med bralci.