Od nekdaj sem si želel napisati slikanico, oziroma posredovati zgodbo s čim manj besedami. Besedami, ki bi součinkovale z ilustracijami in se dotaknile bralca na iskren, pristen način. Ideja za zgodbo se mi je porodila nekega zgodnjega jutra. Svet je še spal, mene pa je izstrelilo iz postelje za pisalno mizo, kjer sem ob petju prvih ptic sledil šepetu navdiha. V trenutku, ko sem s pisanjem končal, sem vedel, da gre za nekaj posebnega, edinstvenega. Nekaj, kar je v meni zorelo dalj časa.

Lik leva sem uporabil zato, ker zgodba govori o strahu, pogumu, pa tudi o nežnosti, čutnosti, pripadnosti, ljubezni. Je že res, da znajo levi strašiti, rjoveti in razgrajati, no, znajo biti tudi krotki in občutljivi mucki.

Ni ravno prva. Je pa prva po dolgo časa. Teksta je morda res malo, a vsak stavek je premišljen, dovršen. Gre za izdelek, ki je nastajal več kot deset let. Globoko v meni je dolga leta tlela želja napisati takšno slikanico. Pred njo sem napisal preko sto tekstov, zgodb, nadaljevanj, prigod ... Vsaka je izmed njih je bila nekaj posebnega, vsak korak, ki je vodil do Skrivnosti mladih levov. Kot avtor skozi akt pisanja stalno iščem zgodbo, za katero sem pripravljen stati. Zavedam se, za koga pišem. Zavedam se, da morajo biti teksti za otroke in z njimi sporočilo 100-odstotno. Tukaj ni popravnih izpitov. Zgodbe, v katere verjamem, ki res v celoti izražajo to, kar sem, pristanejo v knjigi. In Skrivnost mladih levov je nekaj boljšega, kar sem kdaj napisal.

Sta bila vaša otroka prva kritika slikanice Skrivnosti mladih levov? Kako so se na njo odzvali prvi bralci?

Ne, tokrat nista bila. Sta že nekoliko starejša in bereta knjige, ki so jima ta hip bližje. Čeprav za čedno slikanico v resnici nisi nikoli prestar. Dobra slikanica v sebi nosi sporočilo za bralce vseh starosti. Ko je knjiga nastala, je v branje nisem ponudil zgolj otrokom, ampak ljudjem različnih starosti. Odziv je bil enoten. Vsi so menili, da gre za lepo, nežno in čutno knjigo. Zgodba se jih je res dotaknila.

Z Ivanom sodelujeva že vrsto let, sodelovati z njim je izpolnjujoče in v resnici tudi zelo preprosto. Tisto, kar napišem, enkratno upodobi skozi svojstvene ilustracije. Otroke čaka lična knjiga čudovitih barv, s sporočilom, ki je posredovano skozi odnos očeta in sina. V njej se skriva nevidna štoparica, ki za nekaj trenutkov ustavi čas in utiša hrup zunanjega sveta okoli nas.

Ali razkriva zgodba kakšen nauk, sporočilo, je konec srečen?

Konec je srečen, seveda. Nauk pa odkriva povsem mogočo rešitev za strah, tesnobo in nemoč. In ta rešitev sploh ni tako zelo daleč, kot se morda zdi.

Pri založbi Miš, kjer je knjiga izšla, so predlagali, da bi evro od vsake knjige podarili fundaciji Jakec in čarobna lučka, ki pomaga otrokom s cerebralno paralizo. Vedeli so, da rad in redno sodelujem z različnimi pobudami, ki ljudem pomagajo premagovati tegobe vsakdana. Ideja mi je bila všeč, ob tem predlogu sem se dobro počutil, zato smo se hitro strinjali.

Kakšen je vaš odnos do branja knjig? Ali starši premalo berejo svojim otrokom? Jih vabite v knjigarne, knjižnice … jih pozivate, naj si doma uredijo knjižni kotiček?

Branje razumem kot obvezno dejanje odraščanja in bivanja. Gre za odstiranje svetov, osebnosti, dogodkov, časa, pravzaprav vsega, kar nas obdaja. Vsebina, ki jo nudijo knjige, pri ljudeh ostane dolgo časa, včasih tudi za vedno. Pomaga nam ustaviti čas, rešiti težavo, izobljšati besedni zaklad, širiti obzorja, poglabljati znanje ter razumevati vzroke in posledice za dogodke in dejanja. Brati je treba vsak dan, z vsako stranjo odkrijemo nekaj novega. Sodeč po lastnih izkušnjah starši berejo dovolj. Otroci s knjigami odraščajo do konca razredne stopnje. Nato interes za knjigo začne pri njih postopamo ugašati. Kar je velika škoda. Z nastopi po šolah skušam šolarje navdušiti nad pomenom knjig in branjem na podlagi lastne živjenjske zgodbe.