V čudovitem objemu gora je skrit kotiček, kjer živijo Kekec, teta Pehta, hudobni Bedanc, modri Vitranc, prijazna Mojca, Tinkara, Brincelj in preplašeni Rožle. Bibaleze.si se je odločila spoznati prav vsakega od njih. Obiskala je namreč Kekčevo deželo v Kranjski Gori.

Z veliko željo, da bi le vreme zdržalo, smo se družine zbrale v centru Kranjske Gore. Nestrpni in polni pričakovanj nas je poseben Bedanc bus odpeljal v skrivnostno deželo. Pot nas je vodila proti Vršiču, ko pa je bil čas, da zavijemo s poti, smo morali vsi močno zapreti oči. Le tako namreč lahko pot v Kekčevo deželo ostane skrivnost.

Otroci so že na Bedanc busu z velikimi očmi poslušali vodiča. Ta nam je povedal, da Bedanc sploh ni tako hudoben in da je teta Pehta zelo prijazna ženička. Otroke je opozoril, da če srečajo Bedanca, naj ga le prijazno pozdravijo, če pa le ne bo tako prijazen, ga odženejo tako, da oponašajo sovo, te se namreč še vedno zelo boji.

Vodič nam je še prišepnil, naj nikar ne hodimo s poti, saj ima Bedanc postavljenih vse polno pasti in kaj hitro se zgodi, da se kdo ujame. Za kazen pa mu bo moral služiti.
Po čudoviti gozdni poti smo hodili en za drugim kot pogumna četica, ko smo zaslišali petje. Bila je Mojca, ujeta v Bedančevi koči. Najbolj pogumni otroci so jo rešili ujetništva.

Hvaležna Mojca pa nas je vodila do Brincljeva koče. Vmes smo si ogledali še veliko past za medveda, ki jo je nastavil Bedanc, in previdno oprezali okrog sebe, da ga ne bi kje srečali. Po ozki poti skozi lesen mostiček smo za korajžo veselo prepevali.

Naenkrat pa smo zaslišali vpitje in ropot sredi gozda. Korak in dih sta zastala, zagledali smo hudobnega Bedanca, kako meče kamenje na kočo strica Brinclja. Prestrašeni otroci so ga začeli pozdravljati, a jih sploh ni slišal. Ko so ugotovili, da je njegova jeza prevelika, so brž začeli skovikati kot sove. Takrat pa jo je hudoba ubral, kot bi mu gorelo za petami.

Uf, pa smo se rešili te nadloge. Brincelj nas je povabil v svojo kočo, ki je zelo zanimiva. Vanjo se pride po dvižnem mostu, iz nje pa po velikem toboganu.

Ko se je strah pred hudobnim Bedancem malce polegel, smo jo mahnili naprej do Kekca. Srečali smo ga na veliki gugalnici in ga pozdravili. Ni mogel verjeti, kako pogumni smo bili, da smo pregnali Bedanca.

Kekec nas je vodil naprej do skrivnega rova. Tega Bedanec ne pozna, če pa bi ga slučajno našel, mu je prebrisani Kekec pred njega nastavil sovo, ki bi ga zagotovo odgnala.
Eden za drugim smo se skozi rov pod skalo podali na drugo stran.

Tam nas je že čakala Tinkara. Prijazno dekle navihanih oči pa je samo otroke povabila v hišo. Tam so izvedeli za veliko skrivnost, ki jo odrasli še danes ne vemo. Čeprav smo drezali v njih, naj nam vendarle povedo, kaj so slišali, se niso dali. Še danes molčijo kot grob.

Tinkara nas je popeljala naprej proti koči tete Pehte. Otroci niso ravno verjeli Kekcu in Tinkari, da je stara gospa v resnici prijazna, zato je bil njihov korak malce manj pogumen kot doslej.

Najprej smo prišli do njene votline, kjer ima pravi laboratorij za izdelovenje zdravil. Videli smo lahko namočene pajkova rebra in podobno. Skozi skalnato votlino smo se kar naenkrat znašli pred njeno kočo.

Kekec je predlagal, da jo pokličemo. Glasno klicanje jo je le prignalo iz koče. Debelušna in res prijazna teta Pehta ni mogla verjeti, da smo Bedanca pregnali, vesela za naš pogum nas je povabila na malico. Čaj iz njenih zdravilnih rožic in pravi domači kruh za korajžo sta nam dala novih moči.

Ko smo ji za slovo zapeli znano Kekčevo pesem, nam je zaupala bližnjo pot do avtobusa, ki jo Bedanec ne pozna. Urnih nog smo krenili proti Bedanc busu.

Naš čudovit izlet se je tako končal. A v naših mislih še vedno ostajajo junaki, ki so se nam še bolj zasidrali v srca. Ni ga lepšega izleta in doživetja, ki uroči mlade in stare, kot obisk Kekčeve dežele.