Gašper iz Ivančne Gorice je svojo družinico tokrat na družinski izlet odpeljal kar na zahodni konec Slovenije. Že sam je v otroštvu najraje bral pravljice, v katerih so nastopali vitezi, ki so iz začaranih gradov reševali princese, zraven pa so se morali boriti še z zlobnim zmajem, ki je bruhal ogenj. A na koncu je dobro vedno zmagalo, ponosni vitez pa je na iskrem konju iz gradu odjahal kot zmagovalec s princeso v naročju. Gašper je ta čarobni svet hotel približati tudi svojim otrokom, seveda pa tudi malce nahraniti otroka v sebi. In tudi mamica se je imela lepo.

Kako do tja?

Z avtom so se 32 kilometrov peljali proti Ljubljani, nato pa še 53 kilometrov sledili znakom proti Kopru. Na izvozu Postojna so zavili z avtoceste in sledili označbam, nato pa po 12 kilometrih že parkirali pred Predjamskim gradom. Vstopnina za odraslega je devet evrov na osebo, za otroke do pet let en evro, za otroke od šest do petnajst let pa 5,40 evra. Vodeni ogledi so za večje skupine brezplačni, štiričlanska družina pa bi zanj morala odšteti dodatnih 110 evrov, a boste kar veliko informacij dobili že z zloženko, ki jo obiskovalci prejmejo ob nakupu vstopnic.

Orlovsko gnezdo

Predjamski grad, orlovsko gnezdo roparskega viteza Erazma Predjamskega, kot ga danes najbolje poznamo, je preprosto edinstven in osupljiv. Na 123 metrov visoki skalni steni so ga zgradili že pred 700 leti. Njegova zunanjost je renesančna, a grb prvih lastnikov iz leta 1583 kaže, da grajske korenine segajo daleč nazaj, obstajal naj bi že v 13. stoletju, po vsej verjetnosti pa še prej. Gradili so ga postopoma, prvotna stavba je stala povsem v jami, podobo, kot jo vidimo danes, pa je grad dobil konec 16. stoletja. Na zunaj sicer ne izgleda pretirano velik, a takoj, ko se boste iz prvega poslopja po hodniku podali v drugega, se bodo pred vami odpirala nova in nova nadstropja, stopnice in sobe, da se boste še sami vprašali, kako jim je takrat tako tesno ob steni uspelo zgraditi toliko uporabnega prostora. Ne pričakujte sicer pretirano luksuzne opreme gradu, saj so takšne trdnjave v tistih stoletjih gradili predvsem zaradi varnosti in ne udobja. Grajen je večnadstropno, vhodni stolp se vije v obrambni trakt, ta v palacij vse do stolpa v ozadju, ki je tudi najvišji del gradu. Grad se je skozi stoletja z dograjevanjem tako širil in tako izkoristil vso prednost jame, obenem pa služil kot trdnjava, ki jo nudi dobro zavetje.

Pri ogledu vseh soban le pazite, da zaradi množice nadstropij in ovinkov ne boste kakšne izpustili, saj je prav vsaka izmed njih vredna ogleda. Določeni eksponati so muzejsko razstavljeni, ogledate si lahko grbe, oljne slike, kose orožja in kip Pieta iz leta 1420. Od soban vam bodo najbolj zanimive kapela, bivanjski prostori, srh pa vas bo po hrbtu spreletel ob pogledu na hladno ječo.

Od lastnika do lastnika

Grad, ki so ga takrat upravljali Jamski, je spadal pod oglejsko gastaldijo, a je bil na slabem glasu, prav tako kot njihovi lastniki, saj so v njem streho nad glavo in zatočišče iskali razbojniki, še preden je luč sveta ugledal Erazem Predjamski. Po Jamskih je lastnik gradu postal Adam Purgstaller, po letu 1567 so v njem živeli Kobenzli, zadnji lastniki s plemenitim poreklom pa so bili do leta 1945 Windischgratzi.

Pod gradom se vije tudi jama, v katero vodijo tri poti, najbolj znana je skozi Konjski hlev, pot v podzemlje pa pripelje do Glavnega rova. V Imenskem rovu so celo ohranjeni podpisi obiskovalcev od 16. stoletja naprej in je prav zaradi tega ena izmed glavnih razglednih točk. Zaradi ugodne klime se je v njej naselilo veliko netopirjev, zato njen ogled v času njihovega zimskega spanca ni mogoč. Če se želite povzpeti v ozek, 37 metrov dolg Erazmov rov, ki so ga vmes zazidali, nato pa spet odprli, boste potrebovali kar nekaj plezalnih spretnosti in nekaj dodatne opreme.

Ti, ti, Erazem

Poznamo ga sicer po njegovi tragični smrti, po kateri je postal prava pravcata legenda, motiv pa so upodobili tudi na slikah in v literaturi, a je imel precej masla na glavi. Živel je konec 15. stoletja in se je cesarskemu dvoru kar dvakrat zameril, ubil je carjevega sorodnika in se za nameček še povezal z ogrskimi nasprotniki. Zbežal je na Kranjsko, vmes brezvestno nadaljeval z ropanjem, tako da je sam car nanj poslal tržaškega glavarja Gašperja Ravbarja. Ta je več mesecev oblegal Predjamski grad, misleč, da bo domačine izstradal in tako Erazma prisilil k vdaji. A zviti vitez se je s hrano oskrboval skozi podzemski rov in tako vojake spodaj občasno celo gostil s pečenim volom, jagnjetom, ribami in celo ravno dozorelimi češnjami. Ko je Erazem z darovi k oblegovalcem poslal svojega pisarja, so tega podkupili. Na grajsko stranišče, kamor je Erazem hodil vedno ob isti uri, je pisar obesil zastavico, da so vojaki lahko dobro namerili svoje topove in tako so poleti leta 1484 tam, kamor gre še cesar peš, vojaki Erazma končno pokončali. A ni ga ubila krogla, temveč okrušene skale, ki so mu zdrobile glavo in golen.

In Erazem še živi

Vsako poletje v spomin nanj pred Predjamskim gradom prirejajo Erazmov viteški turnir, ki je po izročilu namenjen plemstvu, tlačanom in otrokom. Celoten kraj takrat zadiha s srednjim vekom, okrog gradu se sprehajajo tipični grajski in podložniški liki, prirejajo pa se pravcate srednjeveške pojedine, ki vključujejo jedi po izvirnih srednjeveških receptih. Na turnirskem prostoru se v spretnostih bojevanja preizkusijo lokostrelci, mečevalci in konjeniki, ves dan je na ogled viteški tabor. In kje je Erazem? Seveda se pojavi tudi on, pa njegov prijatelj Andrej Baumkirchner ter Papež Pij II. Pri grajskem mlinu se na kmečki veselici zabavajo, pijejo ter jejo nižji sloji, za grajsko kaščo pa se odvija pravo malo kraljestvo za otroke, ki ima tam svoj turnir, kjer se zabavajo ob delavnicah in igrah.