Ste vedeli, da so jih včasih v Evropi, Rusiji in Sibiriji zelo cenili? Poznali so vse škratke, ki so se po gozdu in vaseh sprehajali predvsem, ko je na zemljo padla noč. Kljub temu so jih vaščani in meščani srečevali, ugotavljali so, kateri izmed njih jih bo nagradil za pridnost, kateri bo njihova slaba dejanja kaznoval. Škratje pa so zelo rade volje ljudem priskočili tudi na pomoč, tu pa tam pa so jim tudi ponagajali.

Škratov dom je rdeča mušnica

Beseda 'škrat' izvira iz starovisokonemške besede 'gozdni demon;' pri nas so mu ljudje nadeli tudi drugačna poimenovanja: dimek, lesnik, gugljaj, gospodarček, škarifič, na Nizozemskem pa so ga razglasili za kabouterja.

Zagotovo ste se spraševali, koliko sploh tehta to drobno bitje – manj kot dojenček, komaj 30 dekagramov, njegova žena, škratica, pa od 25 do 27,5 dekagrama. Vsi otroci obožujejo škratke, ker nosijo simpatične koničaste kapice, smešne hlače z naramnicami, usnjen pas, ker jim noge grejejo zanimivi škornji ali čevlji iz brezove skorje, nekateri pa so celo obuti v lesene cokle. Na vseh slikah so upodobljeni z gosto brado, privihanim noskom in živo rdečimi ličnicami.

Škrate že od nekdaj povezujejo z rdečo mušnico. Damjan J. Ovsec razlaga: ''Pod mušnico že od vekomaj po verovanju stanujejo škrati, sodobne ilustracije pa to gobo kažejo celo kot njihovo hišo z vrati, okni in majhnim dimnikom.'' Še več, izpostavlja, da prav zato, med drugimi božično-novoletnimi simboli, rdeča mušnica prinaša srečo. Zapisal je tudi, da je na razglednici iz leta 1932 Božiček ne le spet postal škrat, ampak namesto božiču dviguje kupico v čast novemu letu.

Škrati v zgodbah

Znana je zgodba, da je Gorski škrat prebival v Peci, kjer je čuval zlate in diamantne rudokope. ''Zlato rudo so kopali v krajih od Pece do Sv. Križa pri Belih vodah blizu Mozirja. Neki podjeten človek je našel pri Sv. Križu zlato rudo, si najel delavce in pridno izkopaval zaklade. Gorskemu škratu je bilo po volji, da so ljudje izkoriščali zaklade, posebno še, ker so bili kopači dobri ljudje in jim je primanjkovalo kruha, saj je bila mati zemlja premajhna in neplodovita, da bi jih mogla preživeti. Tudi podjetniku bi ne mogel česa oponašati. Naglo je obogatel, sorazmerno pa tudi posurovel. Na dobrobit kopačev ni več gledal, skušal je doseči, da bi mu nagrmadili čim več bogastva. Najel je paznike, ki so noč in dan priganjali delavce k delu …'' Delavci so bili žalostni … Nekoč je eden srečal Gorskega škrata in se mu potožil. Majhen možiček širokega, starikavega obraza, z dolgo sivo brado, v rdečih kratkih hlačah, z rdečo kapico na glavi, odet v moder suknjič mu je svetoval, naj potrpijo, da bodo kmalu spremembe. Če pa se pazniki ne bodo omehčali in bodo postali še bolj trdosrčni, naj jim skupaj s prijatelji zažuga, naj bodo pravičnejši. Če to ne bo pomagalo, naj trikrat požvižga in prišel mu bo na pomoč. Kasneje je res moral posredovati Gorski škrat, zlato je spremenil v kamen in s tem onesrečil podjetnika in paznike, na drugi strani Pece pa je delavcem odkril rudnik diamantov in jim zakričal: ''Vzemite si, kolikor rabite za življenje!'' Toda delavci so postali pohlepni in so si jih tlačili v žepe, nahrbtnike, ... Gorski škrat se je razjezil: ''Če niste zadovoljni z malim, pa ne imejte ničesar!'' In vse bogastvo se je spremenilo v kamenje ...

Mnogi otroci poznajo škrata Gala, zelenega škrata, junaka avtorice Svetlane Makarovič, ki je pred mnogimi leti prebival v gradu. Bil je zelo učen, toda ko se je grad zrušil, je zaspal. Ko se je le prebudil, ga je pot zanesla v GAL-erijo in danes ga otroci lahko srečajo prav v Narodni galeriji v Ljubljani. Če vas zanima nadaljevanje o tem, kaj se dogaja v galeriji, poiščite zgodbo Strahec v galeriji. Mogoče boste tako svojemu otroku na izviren način približali umetnost.

Ker so škratje tako prikupna bitja, so jim mnogi režiserji dodelili glavno vlogo v filmih in risankah. V njih nastopajo kot Božičkovi pomočniki in izdelujejo igrače, prav tako kukajo skozi okna hiš in šol ter ves čas zelo pozorno opazujejo otroke. Zapisujejo si, kdo je priden in kdo si bo zaslužil, da ga bo na božični večer pod jelko čakalo darilo.

Palček iz pravljice

Palčke otroci in odrasli poznamo predvsem iz Grimmovih pravljic. Podobni so majhnim moškim, z večjim trebuhom, najbolj pa so prepoznavni po dolgi bradi. Nekateri pravijo, da so palčki prijazni in dobrosrčni, škrate pa pisatelji večinoma označujejo kot hudobneže – kljub temu pa imajo vsi čarobno moč. In če niste vedeli: prav zato se palčki postavljajo na vrt, da simbolično čuvajo vrtnine.

Toda veliko pravljic, risank in filmov je izenačilo pojmovanje palčka in škratka, kar je posledica germanskega izročila. Tako se risanka o palčku Smuku, ki ste jo gledali kot otroci, danes pa jo le nostalgiki zavrtijo svojim sinovom in hčeram, začne tako: ''Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje, leži ribnik Brbotalnik. Čez dan je to čisto navaden ribnik. A ko ga zvečer prekrije črno-črna tema, se začnejo tam dogajati čudne reči. V vodi najprej zaklokota, ob bregu zareglja, v bičevju nekaj poči, med vrbami zahrešči in šele potem se prikaže palček Smuk. To je nemiren škrat, radoveden kot miška, ki neučakano opreza tako dolgo, dokler na vodni gladini ne zatrepeta prva zvezda.''

In če še vedno ne verjamete v sedem palčkov ali škratov, ki so včasih delali pod zemljo in kopali sedem kovin, naj vas prepriča naslednja pesem: ''Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat, enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat. Imel je dolgo bradico, vsa siva je bila. Na rami nosil malhico, b'la polna je zlata. Enkrat, … Pomagal rad je vsem ljudem, ki dobri so bili. Hudobneže preziral je, za njih ni imel oči. Enkrat, … Ti praviš, da ga ni bilo, dokazov da še ni. V pravljici tej živel bo, zato zapojmo vsi: Enkrat, ...'''