Ustvarjalka, ki vam jo predstavljamo tokrat, je Ana Bahor, na družabnem omrežju Facebook bolj poznata kot Ab. Spominja me na eksplozijo idej in ves čas sem si jo predstavljala kot dekle s čopičem in škarjami, ki v svoji ustvarjalni sobici lovi ideje v mrežo za metulje in jih vešče spravlja v kozarce za marmelado. No, pa saj niti nisem bila daleč od resnice. Jo želite spoznati?

Ana šteje 30 let (+ 3, ampak to ni pomembno, počuti se namreč kot 20-letnica) in je mamica šestletne Mie in dveletnega Nea. Kot pravi, je po poklicu multipraktik in ja, prav mi je, kaj pa sem ji sploh zastavila tako neumno vprašanje. Ana je turbo multipraktik, da pa gre za resnično posebno osebo, pa boste ugotovili v spodnjem intervjuju. Le brž, le brž, gremo v svet barv in domišljije …

Hej, Ana, povej mi, kako bi se opisala?

Hmmm, sem zgovorna, kritična, navdušena nad lepim, natančna, trmasta, zaljubljena … rada imam barve, morje in veliko sanjam ter razmišljam, polna idej … skromna … rada imam jutranjo skodelico kave in poležavanje (cartanje) z možem in otrokoma … všeč mi je, ko me Neo stisne in potreplja po hrbtu. Všeč mi je, da je moja Mia na trenutke bolj odrasla od mene (smeh). Še lepše pa je, ko mi moj dragi reče, da me ljubi …

Ana, definitivno si ena izmed tistih ustvarjalnih mamic, ki jih je moč opaziti že na daleč. Si bila ustvarjalna že kot majhna deklica? Te je za ročne spretnosti morda navdušila mama ali babica?

Ustvarjam, od kar pomnim … sprva sem kot majhna punčka izdelovala izdelke iz plastelina ter tu in tam kakšen košček le-tega pojedla, zato moja mama velikokrat pravi, da so bili moji »bobki« zelo vzorčasti in barvasti …

Kdaj si odkrila svoj talent ustvarjanja s škarjami in šivanko? Kaj so tvoji spretni prsti prvič ustvarili? Kako si nadgrajevala svoje spretnosti?

Mama me je naučila šivati, tako da je bil moj prvi šivalni podvig poročna obleka za Barbiko, ki sem jo prišila kar na njo in ji je potem nisem več snela.

Ker sem v osnovni šoli rada risala, moj uspeh pa ni bil dovolj visok za oblikovno šolo, sem se vpisala na srednjo tekstilno šolo v Ljubljani, nadaljevala v Kranju, vendar sem nekje v podzavesti sumila, da šivanje ni zame, saj sem brez potrpljenja in mi morajo izdelki uspeti v prvo, saj kasneje izgubim zanimanje … Študij sem pa končala na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu.

Svojo ustvarjalno kariero večkrat enačim z vzponom na Vršič – ovinkasto in naporno. V fazi odraščanja (nekje na faksu) sem se soočila z vprašanjem ANA, KAJ BI PA TI POČELA V ŽIVLJENJU? – mišljeno poslovno. Nekaj takega, da ne bom živela v pričakovanju na penzijo, ampak da bom to počela za vedno in pri tem uživala. Takrat sem se zamislila, kaj rada počnem, kaj je del mojega vsakdana in prišla do spoznanja, da si želim postati notranja opremljevalka, saj od nekdaj rada premikam pohištvo (do te mere, da mi je oče privil pisalno mizo na tla, ker sem s prestavljanjem uničevala parket). Ta želja me še dandanes spremlja in verjamem, da jo bom enkrat izpolnila.

Drugače je pa ustvarjanje od nekdaj moj hobi. Z večino tehnik sem se seznanila v času študija, ko sem delala v trgovinici z umetniškim materialom v Luciji. Kupovala sem vse možne materiale, eksperimentirala in sproti izločala tehnike, ki me niso pritegnile.

V času srednje šole in faksa sem kar precej ustvarjala, ampak ko sedaj pogledam nazaj, sem mnenja, da definitivno premalo, glede na čas, ki sem ga imela na razpolago.
Pred malo več kot tremi leti sem ostala brez službe in kot mamica majhnega otroka sem bila za delodajalce dokaj nezanimiva, takrat sem začela razmišljati o možnosti samozaposlitve. Pred dvema letoma pa sem odprla svoj profil na Facebooku in od takrat se vse odvija s svetlobno hitrostjo. Lanskega decembra pa sem uresničila načrt in se prijavila kot samostojna podjetnica.

Moja družina je 100 % vključena v moje ustvarjanje, če ne drugače, ker se moji pripomočki in izdelki nahajajo po celem stanovanju, otroka pa sta moja »preizkuševalca« oz. »inspiracija«. Mož mi tu in tam pomaga pri izrezovanju kakšnih lažjih oblik iz blaga, me zelo podpira in spodbuja, do te mere, da je pred časom prevzel večino gospodinjskih opravil in v tem začetnem zagonu tudi skrb, da sta otroka sita, umita in urejena.
Mia zelo lepo riše in tudi ustvarja rada, je pa nekako podedovala določeno mero samokritičnosti in ob nepopolnem izdelku kmalu izgubi zanimanje. Ampak nič ne de, saj kot pravi, bo zdravnica.

Neo tudi rad riše, predvsem po omarah, stenah in včasih po svojih nogah in oblačilih. Ampak on bo mehanik.

Vedno si polna idej, od kje jih črpaš? Kaj vse ustvarjaš? Na katere izdelke si najbolj ponosna?

Idej imam res veliko, saj v moji glavi neprestano melje oddelek za razmišljanje. Nekako imam na rezervo več planov, če slučajno prvi ne bi uspel. Rada imam raznolikost, saj se po dolgem času določene tehnike ali izdelka malo naveličam, zato je ponudba mojih izdelkov tako raznolika.

Trenutno sem se omejila na tekstilne izdelke – torbice, monsterčke, predpasnike, rutke ter na različne poslikave, tako na platno kot tudi na tekstil. Zadnja osvojitev na področju tehnik pa je sitotisk, s katerim bom v prihodnje izdelovala svoje lastne vzorce na blagu.

Ponosna sem na tiste izdelke, s katerimi izpolnim vsa svoja in naročnikova pričakovanja. Moj največji ponos pa je odnos, ki sem ga v tem času razvila s svojimi naročniki in tistimi, ki spremljajo mojo FB stran. Največja zahvala gre predvsem njim in nekaterim posameznikom, ki mi stojijo ob strani ob vsem lepem in slabem …

Tudi slikaš rada. Imaš zelo prepoznaven stil, od kje ti navdih?

Zame je navdih že določena barva ali pa letni časi, kraj, detajl, gumb … največ pa pripomorejo stranke s svojimi posebnimi željami, ki prilivajo gorivo na ogenj, s čimer nadgrajujem vsak naslednji izdelek.

Kaj so monsters igračke in kako se je rodila ideja o praktičnih malih pošastih? Koliko časa porabiš, da izdelaš takšen izdelek?

Ideja o igrači je nastala že, ko je bila Mia dojenčica in so jo zelo zanimale deklaracije na vzglavnikih, oblekah, kjer koli, vendar takrat nisem imela nekega navdiha in sem ji par etiket zašila le na košček blaga.

Ko je bil Neo dojenček, se je zgodba ponovila, vendar sem tokrat zašila prvega monstra, ki je imel za frizuro celo vrsto deklaracij, ki sem jih postrigla iz naših oblačil. Kasneje so mi punce s Facebooka deklaracije pridno pošiljale po pošti in nabralo se jih je ena velika škatla, ki čaka, da jih spravim v promet.

Tudi pravljične torbe so zrcalo tvoje ustvarjalnosti. Zakaj so tako posebne in drugačne? Ali pri izdelavi po naročilu upoštevaš tudi osebnost naročnika?

Izdelava torbic se je začela povsem slučajno, ko sem mogla prijateljici na hitro izdelati darilo. Ker sem sama precej športen in praktičen tip, mi je bila ideja o vrečasti torbici enkratna. Sčasoma sem osnovni kroj predelala po svoje, torbici dodala nastavljiv pas, nekaj žepov in veliko drugačnosti. Vsaka torbica je izdelana po naročilu, torej nekako odraža osebnost naročnice. …ta je bila narejena po naročilu za Horjulsko Polono (zavetišče).

Bolj kot je naročilo »zakomplicirano«, rajši ga imam. Seveda so tudi enostavna naročila dobrodošla za obdobja, ko sem brez posebnega navdiha.

Glede blaga se trudim poiskati nekaj novega, nekaj kar pri nas ni na razpolago, zato večinoma kupujem v tujini. Preizkušam različne tehnike in jih vključujem v izdelavo torbic.

Kaj ti pomeni vaš pisan in ustvarjalen svet?

Ta svet mi pomeni svobodo, daje mi veliko samozavesti in moči. Odziv vseh strank oz. prijateljev pa me navdaja z novim zagonom in idejami.

Bi lahko rekla, da si uresničila svoje sanje in danes opravljaš delo, ki te osrečuje in ob katerem se počutiš najbolj živo?

Ne, moje sanje niso bile niti približno takšne. To pa zato, ker sem jih zmožna v enem dnevu večkrat spremeniti, jih obrniti na glavo. Kot pravim, stremim k raznolikosti, zato so tudi moje sanje zelo pestre, saj me lahko jutri prime, da se vpišem na Fakulteto za računalništvo, čez en teden pa začnem sanjarit o svoji kmetiji nekje v Prekmurju …

Me pa moje delo osrečuje in zagotovo se v prihodnosti ne vidim nikjer drugje kot na tej poti, ki si jo zastavljam sproti.

Monstrček za nekoga izmed vas

Ana pravi, da je treba srečo deliti, zato bi rada vsaj enemu izmed vas pričarala nasmeh na obraz. Izmed vseh tistih, ki boste pod članek objavljen na Facebook zidu (Bibaleze ali by AB) zapisali komentar, bo 8. 8. izržrebala srečneža in mu podarila čisto pravega monsterčka! Če vam Facebook ni pri srcu, pa nič zato, komentar lahko zapišete v sporočilo in ga pošljete na info.by.ab@gmail.com. Ujemite trenutek, ujemite srečo ...

Ste se nam že pridružili na Facebooku? To lahko storite s klikom na