Zakaj so ustanovili Hišo arhitekture in kasneje delovno skupino Arhitektura in otroci, kje potekajo delavnice, kakšen je njihov program, kaj poskušajo doseči z njimi, smo povprašali njihove predstavnice Špelo Kuhar, Ano Struna Bregar in Tanjo Maljevac.

Pred šestimi leti je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije ustanovila Hišo arhitekture, ki prireja različne arhitekturne razstave, izobraževanja za arhitekte, arhitekturne delavnice za otroke … Slednje se odvijajo z namenom, da bodo današnji otroci v prihodnosti sposobni kakovostnega odločanja, kajti nekoč bodo skozi zakonodajne, načrtovalske in investitorske vloge postali aktivni udeleženci v urejanju prostora.

Po vzoru tujih držav so leta 2009 ustanovili delovno skupino Arhitektura in otroci. ''Postavili smo si nekaj ciljev za prihodnja leta: približati tematiko pedagoškemu kadru, arhitekte povezati s šolami, da imajo otroci čim bolj neposredno učno izkušnjo ter pripraviti dobro učno gradivo tako za pedagoge kot tudi za otroke.''

Delavnice organizirajo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah ter drugih kulturnih institucijah. Želijo, da ''bi vsak arhitekt daroval eno delavnico otrokom in bi tako sklenil krog prejemanja in posredovanja znanja,'' kar je že uveljavljeno po svetu. V letu 2010 so izvedli več kot 50 delavnic, ki jih je vodilo več kot 60 priznanih slovenskih arhitektov, udeležilo se jih je okrog 900 otrok, starih od štiri do 18 let. V letu 2011 načrtujejo 45 delavnic v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Novem mestu in drugod.

Bodoči arhitekti?

''Otrokom želimo omogočiti izkustveno učenje. Tekom delavnic jih ne želimo vzgojiti v male arhitekte, temveč jim le približati arhitekturo kot dejstvo, ki nas spremlja v življenju na vsakem koraku in jim podati različne poglede na arhitekturo. Želimo jih seznaniti z možnostjo dejavnega vključevanja v prostorsko problematiko.'' Zato otroci preko aktivnosti na delavnici sami začnejo razmišljati o stanovanjih, hišah, mestih, pohištvu … Delavnice so pestre, enkrat slonijo na urbanizmu ali arhitekturi, drugič na oblikovanju notranjosti ali krajine, otroci se seznanijo tudi s prvinami industrijskega oblikovanja.

Delavnice

Na delavnicah uporabljajo različne materiale: papir, les, stiropor, siporeks, barve, vrvi, žice, ostanke tapet in tkanin. Na določeni, in sicer s področja arhitekture, so otroci pod vodstvom arhitektk Maje Ivanič in Tanje Barle spoznavali tlorise hiš (sodobne odprte in klasične zaprte). ''Na tla so bile nalepljene točke, ki so jih otroci morali povezati, da so dobili dva tlorisa. Nato so v ta tlorisa umestili znake pohištva. Opazovali so zakonitosti povezanosti sob, odprtin, prostora za pohištvo …'' Na urbanistični delavnici pa so pod vodstvom Roberta Potokarja otroci spoznali razvoj mesta. Otroci so na podlago polagali stiroporne kocke in tako je nastalo mesto, nakar so otroci ugotovili, da morajo hiše razmakniti, da dobijo ceste, trge, drevje, vodne površine …

Na podlagi knjige Kje pa ti živiš?, avtoric dr. Žive Deu in Bare Kolenc, so pripravili dve delavnici. Na prvi so otroci v tloris murgeljske hiše, ki je bil narisan na tla v merilu 1:1, vrisovali pohištveno opremo. V Piranu pa so otroci kartonsko pohištvo umeščali v dva različna tlorisa hiš, ki sta bila narisana na tleh v manjšem merilu.

Na nekaterih delavnicah spoznajo tudi arhitekturo iz drugih dežel, v ta namen obstaja delavnica mostovi, prav tako pa s pomočjo blata, lesa, kamna in snega ugotovijo, da so na svetu različne hiše.

''V programu imamo tudi igrive oglede, kjer je poudarek na opazovanju lastne okolice. Sem spada učenje o značilnostih prostora, strukturi in orientaciji, preoblikovanju narave, negativnih posegih v prostor … Otroci imajo na vsakem koraku v okolici svojega doma in mesta mnoštvo tematik, na katere jih je treba le opozoriti, da začnejo prostor okrog sebe opazovati in razmišljati o privlačnih in neprivlačnih prostorih, prometni problematiki, odnosih med javnimi in zasebnimi prostori, prostorskih konfliktih v javnih parkih, trgih, objektih in konec koncev tudi njihovih soseskah.''

Skupina Arhitektura in otroci si tako prizadeva, da bi se vzgoja otrok o prostoru in arhitekturi razvila v gibanje, ki bi zajelo vse institucije, povezane z njimi.