Zapik je povezan z igro. Je popek, središče igre; je trenutek, ko prenehajo veljati vsa druga pravila in obveljajo samo še pravila igre. Podobno poskuša doseči tudi gledališče Zapik. Otroke v najinih predstavah povabiva k skupni igri, tako niso samo gledalci, ampak najini soigralci. Predstava, ki jo ustvarjamo, je naše skupno doživetje, igra na način umetnosti. Najine gledališke zgodbe niso pravljice v deveti deželi in za devetimi gorami, ampak so igra odnosov in domišljije, ki nastaja sproti, tukaj in zdaj. Zato se nikoli ne skrivava za paravanom in ne gradiva velikih scenografij. Največ uporabljava namizno gledališče, predstav praviloma ne igrava v kinodvoranah (čeprav sva jih tudi že). Prisegava na interaktivnost in minimalizem, v komornih predstavah vzpostavljava odnos z vsakim malim (in velikim) gledalcem.

Najine predstave lahko gledajo že zelo majhni otroci. Radi naju povabijo v jaslice. Zapik že dvajset let uspešno dela predstave za otroke, stare do tri leta. Gledališče za najmlajše je postalo v zadnjem času po Evropi zelo moderno in tudi pri nas so že začele nastajati take predstave. Zelo zanimivo pa je igrati predstave za družine. Te so praviloma težje, ampak zanimive zaradi medgeneracijske komunikacije. Starši ponudijo otrokom oporo v novi, neznani, gledališki situaciji, razložijo jim, kar jim morda ni jasno, otroci pa jim v zameno pokažejo drugačno sliko sveta ter jih spomnijo, kako pomembna je domišljija in da »pamet« ni vse. Predstave, ki so jih gledali skupaj, še naprej živijo med njimi. Verjameva, da s tem prispevava svoj delež h kakovosti družinskega življenja.

Miška kaško kuhala se naslanja na slovensko izročilo. Katero? Kdo so junaki te lutkovne predstave?

V najinih predstavah igra ljudsko izročilo pomembno vlogo. Tu gre za skrajno očiščene forme in arhetipe, ki jih razumejo in znajo razvozlati in emocionalno podoživeti tudi najmanjši. To so teme, ki so vsem otrokom blizu. Že Zverinice iz Rezije, najina prva predstava, je »omaž« Reziji in njeni edinstveni ljudski kulturi. V njej se otroci srečajo z rezijanskim izročilom, ki je med najstarejšimi v Evropi, slišijo, vidijo in občutijo rezijansko glasbo na citiro in bunkulo ter nanjo celo zaplešejo. Sledi rezijanska pravljica, zaigrana z namiznimi ploskimi lutkami, otroci pa si v delavnici, ki lahko sledi, naredijo svojo Rezijo in v njej pravljico ter jo odnesejo domov kot žepno papirnato lutkovno gledališče.

Miška kaško kuhala se začne kot lutkovna predstava, konča pa se kot skupna igra. Temelji na »klasični« otroški tradiciji prstnih iger, ki jih poznajo in igrajo starši z otroki po vsem svetu. Slovenci imamo na področju prstnih iger bogato kulturo z dolgoletno tradicijo. Vsako od izbranih petih prstnih iger (seveda, saj imamo pet prstov) odigrava z drugo lutkovno tehniko. Uporabiva namizno ali prstno gledališče, igro s predmetom, veliko lutko … Dramaturška rdeča nit predstave
so vsakdanje otroške igre: skrivanje, igra s punčko, žoganje, gibna ali prstna igra, izštevanka, igra z zvokom, s predmeti … Junaki ostajajo ves čas prstki – otroci, ki se podajajo na najrazličnejše dogodivščine.

Zgodba na gumbe je Zapikova najbolj radikalna predstava. Poleg gledališča predmeta poskuša predvsem definirati lutko, ki najprej živi kot risba, potem dobi barve, dokler končno samostojno ne zaživi kot lutka, izrezana iz papirja. Predstava je polna presenečenj, odprtih vprašanj, neobičajnih rešitev in komunikacije ter spodbuja raznolikost mišljenj pri publiki.

Izdali ste tudi nekaj knjig. Zakaj ste se odločili še za to dejavnost?

Izdajanje knjig je ena od pomembnih nalog Zapika. S knjigami dosežeš tudi »publiko«, ki je sicer ne bi. Je le eden izmed kanalov, preko katerih deluješ. Knjiga je drugačen medij od teatra. Zahteva drugačen pristop kot gledališče, vsebinsko pa se stvari povezujejo. Napisati knjigo je drugačen umetniški in ustvarjalni izziv ter zahteva specifičen način izraza in druga znanja. Glede na to, da je večina najinih knjig strokovno poljudnih, v njih združujeva stroko in umetnost. V knjigah obravnava teme, povezane z otroškim izročilom, obenem pa se posvečava gledališkemu vidiku dela z otrokom, vključila pa sva še elemente terapije.

Kaj se skriva v knjigi Aja tutaja?

Do te knjige je veljalo, da v Sloveniji ni »klasičnih« otroških uspavank. Da so mame otrokom pele le tisto, kar so pele tudi sicer. Izkazalo se je, da ni tako. Na svojih etnomuzikoloških raziskovalnih poteh je Igor večkrat poslušal pesmi, enostavne ritmizirane melodije in nekakšne »igre« z zvokom, ki so jih mame (od nekdaj) pele malčkom, pa jih stroka kot uspavanke ni posebej beležila. Zbral jih je v knjigi Aja tutaja in predstavljajo pomemben del našega otroškega izročila, ki je bil spregledan. Ponudili so jo mamam, da bi jih spomnili na to, kaj so včasih pele njihove mame in babice njim, tako bi tudi one lahko pele svojim malčkom. Zanimivo je to, da se teh pesemskih obrazcev, vzorcev, »manter«, ni treba posebej učiti in jih pevsko interpretirati. Poznati je potrebno nekaj osnovnih »formul« in stvar se da improvizirati naprej. Tako vse skupaj preide v nekakšno zvočno igro, igranje, celo z značilnostmi preprostega gledališča.