Kako in kdaj se je začela zgodba gledališča FRU-FRU?

V svojih začetkih leta 1984 tipično gledališče iz kovčka postane leta 1993 profesionalno družinsko gledališče, ki znanim zgodbam za otroke išče primerne lutkovne podobe. Ob živo izvajani glasbi igra obeh izvajalcev razkriva skrivnostni svet oživljene resnice predmeta in pogosto povsem običajne predmete čara v lutke, ki postajajo otroško preprosti predmet resnice sveta. Iz družinskega gledališča je v petnajstih letih nastalo repertoarno gledališče, ki svoje predstave namenja najmlajšim od drugega leta dalje in vsako leto izvede preko 250 predstav, pri njegovih predstavah pa sodelujejo priznani lutkovni režiserji, likovni ustvarjalci, pisci besedil, glasbeniki in igralci.

V čem se razlikuje od drugih gledališč?

Gledališče FRU-FRU je stičišče različnih konceptov in poetik. A vendar zanimivo, otroško razigrano v zanimivem kontaktu z občinstvom, improviziranih in zato živih predstavah, ki jih spremlja tudi živa glasba.

Koliko starim otrokom leta je gledališče namenjeno?

Predstave namenjamo različnim starostnim skupinam, tako najmlajšim, od drugega do sedmega leta, predstave so tudi za starejše, od četrtega do desetega leta, nekaj predstav pa namenjamo tudi šolarjem druge in tretje triade.

V vašem repertoarju so različne predstave. Kaj je pri pretapljanju zgodb in pravljic vanje glavno vodilo?

Osnovno vodilo je znanim zgodbam poiskati primerne lutkovne podobe. Predstave so različne tako po pristopu, estetiki kot lutkovni tehnologiji, a so kljub temu prepoznavne in v stilu gledališča FRU-FRU. Vsak projekt predstavlja za ustvarjalno ekipo svojevrsten izziv, predvsem pa je treba gledalce, ki jim predstave namenjamo, spoštovati in razumeti. Prav tako je treba spoštovati avtorje zgodb, pa naj gre za ljudsko pravljico neznanega avtorja, slavno Julio Donaldson ali Elo Peroci.

Kaj po vaših izkušnjah otroke najbolj prevzame? Kakšen je odziv staršev?

Lutkarji si prizadevamo za emancipacijo naše umetnosti. Najboljše so predstave, ki prevzamejo tako otroke kot odrasle gledalce. Predstav pa ne igramo samo otrokom, gre za skupno doživetje ne glede na starost obiskovalcev. Magičnost lutke je v njenih neizmernih možnostih komunikacije z gledalcem. Če otrok preko domišljijskega mostu aktivno vstopi v igro, ga predstava prevzame in čustveno motivira bolj, kot če je samo pasiven opazovalec dogajanja na odra. Opazovati otroka, ki se poistoveti z junakom na odru, se stisne k staršu, ko potrebuje oporo in razumevanje dogajanja, se pogovarjati z otrokom po predstavi, podoživeti posamezne trenutke, ki so se obema vtisnili v spomin. To lahko v nas odraslih prebudi domišljijo in spomine na pravljice našega otroštva.

Odzivi staršev so različni. Želimo si čim več takih staršev, ki skupaj z otrokom obiščejo gledališče, saj jim skupno doživetje predstave plemeniti tudi njihov odnos. Če pa starši obisk lutkovnega gledališča jemljejo kot svojo obvezo spremljevalca in varuha otroka in se v dvorani obnašajo, kot da se dogajanje njih ne tiče ali pustijo otroke same v dvorani z izgovorom, da so dovolj veliki in samostojni, sami pa medtem opravijo nakup v bližnjem trgovskem centru ali klepetajo z znanci v preddverju, s svojim vedenjem otrokom sporočajo, da je obisk gledališča samo za majhne otroke, da odraslih to ne zanima in tudi ne morejo deliti novih izkušenj z njimi. Posledično se tako lutkovni ustvarjalci srečujemo z vse mlajšo publiko, saj so ponekod že šolarji 'za lutke preveliki'.

Kaj je pri vašem lutkarskem delu najlepše?

Najlepše je ustvarjanje za otroke, kar pa je hkrati tudi najtežje. Če verjameš v to, kar delaš, si do sebe in svojega dela neprizanesljiv in pošten. Največja nagrada ni samo aplavz ob koncu predstave, ampak tudi odzivi staršev, vzgojiteljev, učiteljev, ki jih dnevno dobivamo preko e-pošte in po telefonu, ne nazadnje pa nam nova povabila vrtcev, šol in kulturnih ustanov povedo, da smo na pravi poti.

Predstave ustvarjata skupaj z možem. Od kod vama strast do lutk in kje sta pridobivala znanje?

Svoje znanje in ljubezen do lutkovnega gledališča sem pridobivala od otroških let v lutkovni skupini, pozneje ansamblu Pionirskega doma pod vodstvom Lojzeta Kovačiča, ki se je v osemdesetih uveljavljal s svojimi inovativnimi, eksperimentalnimi predstavami, namenjenimi mladini in odraslim gledalcem.

Iz jedra lutkovnega ansambla Pionirskega doma se je v osemdesetih oblikovala 'frakcija:' FRU-FRU, gledališče, ki bi bilo zanimivo, otroško razigrano, skratka tako kot bonboni, ki so jih tedaj lizali. Gledališče, ki ne vrta po glavi, da bi v njej našlo globoko misel, ampak se kot frfru v vetru igra na njenem čelu. V skupini je bilo 6 deklet, ki jih je pozneje življenje popeljalo na različne konce sveta.

V devetdesetih se mi je tako pridružil soigralec in poznejši življenjski partner Marjan Kunaver in FRU-FRU je postalo družinsko podjetje. Ob pomoči profesionalnih sodelavcev, med drugim Jelene Sitar, Jana Zakonjška, Mateje Petit, z obiskovanjem mednarodnih festivalov in izobraževanj v tujini pridobiva tudi ustrezno znanje, ki se odraža v predstavah in prepoznavni estetiki gledališča. Krog sodelavcev se v zadnjih letih širi, predstave so vedno bolj raznolike in jih podpisujejo različni sodelavci, tudi midva raziskujeva in ustvarjava na različnih področjih, od glasbe in lutkovne tehnologije, za katere skrbi Marjan, do pedagoškega dela z otroki in mladino, ki ga pokrivam sama.

Katere izmed vaših predstav so najbolj gledane, priljubljene, nam lahko eno ali dve podrobneje predstavite?

Težko izpostavim najboljše ali najbolj gledane, vsekakor imata posebno mesto v našem repertoarju predstavi, nastali po zgodbah Ele Peroci Muca Copatarica in Moj dežnik je lahko balon, ki že petnajst let zabavata otroke različnih generacij. Predvsem slednja je bila mejnik v najinem skupnem delovanju, prva, ki sva jo po lastni meri priredila, režirala in izvedla sama. Z njo sva tudi priigrala vrsto nagrad in nastopov na festivalih v Angliji, Franciji , Belgiji in Italiji. Rdeča kapica je predstava v stilu gledališča iz kovčka, ki morda na najbolj značilen frufrujevsko humoren način komunicira z gledalci in je še vedno med najbolj priljubljenimi predstavami. Posebno mesto na repertoarju pa imajo tudi predstave zadnjih sezon Krtek Zlatko, Zlatolaska, Trnuljčica, Opičja uganka, ki s svojo vizualno podobo, glasbeno podlago ter domiselnimi in premišljenimi dramaturškimi rešitvami pripovedujejo zgodbe najmlajšim gledalcem. Predstave so prejele več nagrad na Bienalih lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, Nacionalnem lutkovnem festivalu, kjer vsaki dve leti nagradijo najboljše predstave minulih sezon.

Kje vse po Sloveniji nastopate? S kakšnimi gostovanji se lahko pohvalite?

Gostujemo po vsej Sloveniji, v vrtcih, šolah, kulturnih ustanovah, na otroških prireditvah in festivalih oziroma povsod, kamor nas povabijo in imajo primerne pogoje za izvedbo kulturnega dogodka. Gostujemo tudi v tujini, pri zamejskih Slovencih in na mednarodnih lutkovnih festivalih po Evropi in drugod. Nekatere naše predstave so prevedene v več svetovnih jezikov. Nedavno pa se je skupina Artizani, ki deluje pod mentorstvom Irene Rajh, vrnila z odmevnih festivalov na Tajskem in Nepalu.