Helena Crček razigrano pravi, da ni več najstnica, šteje zavidljivih 38 let in ima dve leti in pol starega fantka. Njeno življenje je bilo zelo pestro – v Angliji in Italiji je čuvala otroke, delala pa je tudi v študentskem domu za dekleta v Kairu. Večino časa pa je kot turistična vodnica preživela v Egiptu, na Irskem, v Jordaniji, Siriji, Turčiji in Grčiji. V zlatih trenutkih, ki jih je preživela v zavetju doma v Ljubljani, so nastajale njene slike. Prišel je dojenček in ugotovila je, da mora obnoviti zalogo otroških slik, istočasno pa so otroke dobili tudi njeni prijatelji, ki jih je bilo treba za to priložnost obdariti.

Z njo smo poklepetali o otroštvu, njenih prvih slikah ter o tem, kaj jo je navdihnilo, da je začela ustvarjati tako živahne hiške in marjetice.

Ste že kot otrok najraje risali? Ste uživali pri likovnem pouku v šoli?

Risanje sem imela rada, vendar nikoli nisem čutila, da ustvarjam nekaj posebnega. Sem in tja se je kdaj znašel kakšen moj izdelek na steni jedilnice v osnovni šoli, bil je imeniten občutek, nisem pa temu pripisovala posebne pozornosti.

Kdaj ste odkrili, da ste nadarjeni za slikanje? Kdaj so nastale vaše prve slike?

Nadarjeno se nisem počutila nikoli. So mi pa barve in steklo ter čopiči zelo všeč, predvsem igranje z barvami! Žive barve in različne barvne kombinacije. V bistvu sem si želela delati mozaike, pa je to zelo drago. Tako sem odkrila približek – vsaj jaz tako menim – steklo. In ker so bili vitraži precej zahtevni, potrebno bi bilo tudi precej pripomočkov in znanja, sem odkrila nadomestek – slikanje na steklo.

Najprej sem začela slikati preproste slike za prijatelje – kot majhne pozornosti ali priložnostna darila, kasneje keltske motive – to je bilo ravno v času, ko sem precej pogosto hodila na Irsko. Potem sem iz Egipta prinesla abstraktne geometrijske vzorce, pa rože in predloge za vitraže, s katerimi se je dalo porisati tudi precej velike površine (okna in steklena vrata). Nekega dne sem v Kairu odkrila čudovit papirus, poslikan z egipčanskimi hišicami v pisanih barvah. Vsakič, ko sem šla mimo, sem ga hodila gledat, bil je pa grozno drag. In sem si rekla: ''Nič, če ga ne morem kupiti, si ga bom pa narisala!'' Tako so nastale moje prve hiške, precej drugačne sicer kot tiste na papirusu, zato pa veliko bolj moje.

Kaj najraje slikate oz. kaj vam daje navdih za ustvarjalnost?

Marjetice in hiške. Sicer pa odvisno od namena, komu je slika namenjena. Če je kdo ravnokar dobil dojenčka, potem z veseljem narišem ''paketek'' otroških slikic; za poročno ali jubilejno darilo so spet drugi motivi in predvsem drugačni formati. Posebni izziv mi je velika slika, ko komaj čakam, kdaj bo dokončana, da vidim, kako bo izgledala! Ne gre toliko za navdih kot za konkreten dogodek, kateremu je slika namenjena. Nekatere so moje avtorsko delo, druge so narejene po predlogah. Včasih mi bolj ustreza risati ene, spet drugič druge.

Otroške slike so večinoma narejene po predlogah, tako da ne gre ravno za navdih, pač pa za konkretne situacije, ki so me spodbujale, da so slike sploh nastale. Prišel je prvi dojenček, pa drugi … in vsakega je bilo treba obdariti in razveseliti. S sliko, dvema, s kompletom le-teh … In ko prideš na obisk, je lepo, da ne prideš praznih rok ... Se pa pri otroških slikah, pa tudi drugih, ki so narejene po predlogah, zelo rada igram z barvami. Uporabim takšne, ki so ''nasmejane'', ne ustrašim se barvnih kombinacij, žive in pozitivne.

Lahko slikate dan in noč ali mora biti pravi trenutek?

Oboje. Včasih lahko slikam dneve in noči, včasih komaj čakam, da bo slika dokončana. Potem pa spet pridejo obdobja, ko sem zaposlena s čim drugim in za nekaj časa pozabim na slikanje. Potem pa me kakšen dogodek spodbudi, da se spet spomnim na barve in steklo. Včasih pa moje slikanje bolj spominja na obrt kot pa na umetnost.

Katerih tehnik, stilov, barv, materialov se poslužujete? Zakaj ste se odločili slikati na steklo in ne na platno?

Uporabljam barve in konture za steklo. Pravzaprav vsa ta leta dve vrsti istih barv. V začetku sem kar precej eksperimentirala z barvami, katere imajo najlepši videz, katere se najbolje mešajo, prelivajo … Potem sem odkrila tiste, ki mi najbolj ustrezajo, in te uporabljam še danes. Včasih dodam še perle, biserčke, ogledala, pesek ipd. Slikam tudi na porcelan, skodelice in ploščice. Ostalo ustvarjanje je bolj za zabavo in raziskovanje – modelirne mase, servietna tehnika, okraševanje obešalnikov in cvetličnih lončkov, različni dekorativni izdelki …
Zakaj na steklo? Zato ker čopič na steklu najlepše drsi! In ker se barve najlepše mešajo!

Kaj vam pomeni slikanje? Vas to osrečuje in izpopolnjuje ali pa je zgolj vir zaslužka?

Slikanje je predvsem moj način, da se umirim, da sem sama s sabo, da okoli mene ni drugih ljudi, vrveža. Da imam čas za razmišljanje in tišino. Vir zaslužka? Na žalost ne. Vsa ta leta počnem za preživetje povsem druge stvari, slikanje pa ostaja moj konjiček. Bi bilo pa lepo, da bi samo slikala ...

Kaj so vaše sanje, želje za prihodnost?

Razstava, ustvarjalna delavnica ... Ostali navdihi pridejo skupaj z ljudmi, ki jih srečujemo ... ideje za različna sodelovanja, projekte … Vedno se najde kdo, ki nas spodbudi, nam odpre novo okno ali pa celo vrata in nas porine dalje.