Pravo ime dobrega Miklavža je Nikolaj, kar izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Nikolaos, kar pomeni 'zmago ljudstva.' Miklavž je danes eden izmed najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov, znan pa je tudi kot velik čudodelnik. Sicer je Miklavž strožji od Božička in Dedka Mraza in večer pred svojim godom, ki ga praznuje 6. decembra, tiho in neopazno obiskuje domove ter obdari pridne otroke, poredne pa v peharčku čaka šiba.

Resnični svetnik

Nikolaj se je rodil okrog leta 270 našega štetja v Patari blizu Antalije v današnji Turčiji, umrl pa okrog leta 350 v Miri. Premožnim staršem se je rodil šele več let po poroki, ko pa so umrli za kugo, je podedoval njihovo premoženje in ga razdelil med reveže. Postal je škof v Likiji in je bil znan po tem, da je bil do sebe zelo strog, do bližnjih pa izredno dober. Njegova sporočila so danes znana le preko legend. Zaradi svoje dobrohotnosti in radodarnosti je postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni cerkvi, najprej v Grčiji, nato pa v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega zavetnika. Njegovo ime so nosili največji ruski knezi in carji. Šele v šestem in sedmem stoletju je postal priljubljen tudi v zahodni Evropi. Njegova radodarnost je bila osnova za lik Božička - ta prihaja iz njegovega nizozemskega poimenovanja Sinterklaas.

Oprava

Miklavža prepoznamo po dolgi beli halji, čez katero ima oblečen mašni plašč. Na glavi ima pokrivalo, ki se imenuje mitra in je tudi najbolj prepoznaven del njegove pojave. Običajno je visoke rasti in nekoliko debelejši, ima belo brado in nosi bele rokavice. Škofovska palica, ki jo drži v roki, je pri vrhu zavita in okrašena, v drugi roki pa včasih drži knjigo, v kateri so z zlatimi črkami zapisana imena pridnih, s črnimi pa imena porednih otrok. Velikokrat so na platnicah knjige postavljena tudi tri jabolka ali tri zlate krogle, ki simbolično predstavljajo legendo o njegovi radodarnosti.

Legenda o treh hčerkah

Nekoč naj bi živel siromašen mož, ki je imel tri hčerke, a premalo dote, da bi omožil katero koli od njih. Ko je škof Nikolaj slišal za njegovo težavo, je ponoči skozi okno njihove hiše potisnil tri zlate krogle (po malce drugačni legendi pa tri mošnjičke z zlatom) in eden od njih naj bi se zakotalil v čevelj ene od hčera. Zgodba ima še več različic. Nikolaj naj bi po eni izmed njih mošnjičke z zlatom v hišo prinašal tri dni zaporedoma. Tretji dan ga je oče čakal na straži, da bi prepoznal dobrotnika, a Nikolaj je za njegov načrt izvedel in je zadnji mošnjiček v hišo vrgel kar skozi dimnik. Ena od hčera je ravno tisti večer prala nogavice in jih obesila pod dimnik, da bi se osušile in vrečka z zlatom je padla v eno od nogavic. Prepoznate podobnost z Božičkom?

Parkeljni in angeli

Miklavž je največkrat obkrožen s spremstvom rogatih, kosmatih in glasnih parkljev, ki rožljajo z verigami in strašijo poredne otroke. Ime parkelj prihaja iz nemškega izraza 'Spitzbartl', v rabi pa je še izraz 'Krampus.' Lik parkeljna pa je indoevropski in predstavlja našemljenega prednika ali kakega drugega demona, zato je na pogled vedno strašen, v knjigi Trije dobri možje piše Damjan J. Ovsec. Parkeljni z različnimi imeni imajo na indoevropskih tleh prastaro pravico. Prvotno so bili predstavniki duhov prednikov, ki naj bi se vsako zimo vračali na zemljo. Simbolika Miklavža se tako v svojem bistvu prepleta s poganskim in krščanskim izročilom. Sveti Nikolaj glasno druščino kroti, parkeljci pa se mu vdajo in mu v verige vklenjeni sledijo. Rogato spremstvo Miklavža je značilno za Slovenijo, nekatere dele Avstrije in Hrvaško. Popolno nasprotje glasnih kosmatincev pa so tihi in mirni angelčki, v belih oblekicah in z zlatimi krilci na hrbtu. Sicer število angelcev v Miklavževi druščini znatno prekašajo parkeljni.

Jabolka, orehi in šiba

Nekaj dni, neučakani otroci pa tudi nekaj tednov pred praznikom svetega Miklavža, dobremu možu napišejo pismo s svojimi željami in ga pustijo na okenski polici. Otroci na Miklavžev večer po mizah nastavijo peharje, krožnike ali drugačne posode. Po izročilu so Miklavževi darovi skromni. V peharje je položil kakšno jabolko in orehe, ki naj bi simbolično predstavljali zlate kepe ali mošnjičke; suhi krhlji, rožiči, suhe fige, zavitek sladkarij ali kos lecta pa so na deželi še v začetku preteklega stoletja predstavljali veliko razkošje, čeprav je Miklavž mestne otroke kmalu začel obdarovati z igračami. Porednim otrokom je v peharju pustil še šibo, ki so jo kmetje včasih zataknili v repo. V resnici je šiba magični pripomoček,  prinašal naj bi življenjsko moč, ki je v naravi. Še posebej pozlačena miklavževka je zato simbolično darilo.
In piškoti? Miklavž prinese tudi te, a ga z njimi največkrat povezujemo, ko ognjenordeča zarja obarva večerno nebo. Pravljično jo razložimo s tem, da Miklavž spet peče piškote.