Živordeči gomolji rdeče pese so odličen vir organskih kislin, zlasti folne kisline, vitaminov C, B1, B2, P in PP, mineralov kalcija, kalija, fosforja, silicija. S svojo sestavo pesa med drugim spodbuja obrambne lastnosti organizma, kot bogat vir antioksidantov, magnezija, natrija in betamina pa skrbi tudi za zdravje srca. Od vse zelenjave rdeča pesa vsebuje največ sladkorja, na 100 gramov plodu je ta enakovredna kar celi žlički sladkorja, kako tudi ne, saj je sorodnica sladkorne pese. Bogata je z antikancerogenimi snovmi, njeno redno uživanje pa čisti telo in izloča strupe iz jeter in ledvic. Zaradi vseh teh lastnosti spada med najbolj koristne vrtnine na svetu.

Uporaba v prehrani

Danes jemo pretežno le gomolje, surove, kuhane ali vložene v kisu. Malokdo ve, da so užitni tudi njeni listi. Ti vsebujejo veliko beta karotena, kalcija in železa, ki jih skuhamo po enakem postopku kot špinačo. V starodavnih civilizacijah so za razliko od danes jedli predvsem liste, gomolj pa uporabljali le v medicini, za zdravljenje glavobolov in zobobolov. Danes v prehrani uporabljamo kuhano, surovo pa za zdravljenje.

To, zaradi česar je rdeča pesa tako nenavadna, je, da njen okus in tekstura kljub termični obdelavi ali konzerviranju ostajata presenetljivo zvesta surovemu izvirniku. Kljub temu vložena pesa vsebuje manj vitaminov in mineralov kot sveža, a je zato kuhana rdeča pesa dober, če ne že kar boljši vir hranilnih snovi kot surov plod. Količina mineralov se poveča, razmerja vitaminov ostanejo praktično nespremenjena, zaznavna je le rahla izguba folne kisline. In čeprav smo je najbolj vajeni surove, ni malo jedcev, ki si jo najraje privoščijo surovo.

Če pese pred kuhanjem ne olupimo, bo lupina v njej zadržala barvilo betacianin, ki nam zna obarvati lonce ali lesene deske. Po uživanju se tudi urin ali blato obarvata rožnato, ker ljudje rdečega barvila ne moremo prebaviti, a neškodljiva sestavina se skozi naš prebavni sistem nespremenjena izloči.

Priporočila, kdaj začeti rdečo peso dodajati otroški hrani, so po svetu različna. V Veliki Britaniji jo dojenčki jedo že po dopolnjenem šestem mesecu starosti, kot prva hrana pa je zlasti pogosta v Indiji, kjer jo dodajajo juham. Priporočila v ZDA so mnogo bolj konzervativna, iz nje zelenjavne pireje pripravljajo, ko otrok dopolni osem mesecev starosti. Razlog tiči v tem, da rdeča pesa vsebuje več nitratov kot ostala zelenjava. Ameriška Akademija pediatrov priporoča, da naj starši prvi gosti hrani prekmalu ne bi dodajali niti stročjega fižola in špinače, saj tudi ta dva vsebujeta večje količine nitratov.

Ker so priporočila glede uvajanje zelenjave na otrokov jedilnik zelo ohlapna, je najbolje, da se o tem posvetujete s svojim zdravnikom. Vedno je namreč pomembno hrano prilagajati tudi otrokovemu okusu in opazovati, kako se na novo hrano odziva njegov prebavni sistem. Bernarda Horvat, profesorica zdravstvene vzgoje in višja medicinska sestra, pravi, da je pri dodajanja goste hrano priporočljivo začeti z zelenjavo blagih barv, ki so prisotne v domačem okolju, kot so krompir, korenje in bučke. Za začetne obroke rdeča pesa vsekakor ni primerna. Po občutku jo lahko začnete dodajati med osmim in desetim mesecem starosti. Pesa je zaradi visoke hranilne vrednosti vsekakor dober dodatek otroški hrani, s svojo škrlatno barvo pa bo videz obrokov še dodatno popestrila.

Pire z rdečo peso:

2 majhni sveži glavici rdeče pese
1 jabolko
1 majhen krompir

Rdečo peso, jabolko in krompir olupite in zrežite na kocke. Najprej na pari kuhajte krompir in peso, proti koncu dodajte jabolk, saj je to mehkejše. Ko so sestavine mehke, jih le pretlačimo v okusen in barvit pire.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na