Stari Slovani so mitološko bitje, ki je predstavljalo vzrok za zimski hlad, imenovali Mraz, Mrazko, Treskun, Studenec. Predstavljali so si ga kot nizkoraslega starčka z dolgo sivo brado. Njegov dih je bila ledena zimska burja, njegove solze ledene sveče, njegovi lasje snežni oblaki, njegova žena pa ni bila nihče drug kot starka Zima. Mraz je tekel čez polja, ulice, gozdove in prav nič ni maral tistih, ki so se nad mrazom pritoževali, tiste pogumne in vesele pa je obdaril s telesno močjo. Bil je mož surove narave kot ruski mraz, ljudem je predstavljal kaos, temo in smrt.

Sprva ne preveč prijazen striček

V preteklosti niso bili ljudje tisti, ki so od starega strička pričakovali darila, temveč so mu jih podarjali sami. Praslovani so namreč verjeli, da lahko duhovi prednikov od njih odvrnejo vse nesreče, zato so jim peli pesmi, koledovali ter se oblačili v strašne kostume in maske. Takšni so trkali na okna hiš, iz katerih so nato ljudje prinašali darila. Najbolj strašen izmed njih in edini, ki ni govoril, se je imenoval Ded, in prav ta lik predstavlja najstarejšega prednika dedka Mraza.

Bolj podoben sodobnemu dedku Mrazu je junak starih ruskih pravljic Mrazko, duh zime, ki je strog, a tudi pravičen. Dobre ljudi je obdaroval, nad zlobne pa poslal večni mraz. Šele postopoma se je iz dedka Mraza, ki je strašil otroke, jih ugrabljal in nato v vreči prinašal nazaj, razvil mil in dobrosrčen lik lastnika zimskega gozda.

Mešanica svetega Nikolaja in poganskih bogov

Njegov plašč je bil sprva moder, kar ponazarja mrzle zimske dni, na poznejših voščilnicah je njegova oprava bela, v današnji Rusiji pa ga največkrat vidimo oblečenega v rdeč kostum, s čimer spominja na Božička. Njegov videz je sledil motivom Svetega Nikolaja in opisu staroslovanskih bogov Zimnika, Koročuna in Pozvizdama. Običajno dedka na njegovih poteh spremlja vnučka Sneguljčica, poosebljenje pomladi edinstvena spremljevalka, katere korenine najdemo v starih folklornih tradicijah.

Doma iz Velikega Ustjuga

18. novembra v Rusiji praznujejo njegov rojstni dan. Koliko let dejansko šteje sivobradi dobrosrčnež, ni znano, vsekakor pa več kot 2000. Dan njegovega rojstnega dne so se spomnili otroci sami, saj ravno takrat v ruskem mestu Veliki Ustjug, od koder prihaja, nastopi huda zima. V sovjetskih časih je dedek Mraz živel na severnem polu, a se je prilagajal spremembam družbene klime in zamenjal tudi svoje bivališče. Veliki Ustjug leži 800 kilometrov severovzhodno od Moskve. Leta 1998 so tam začeli graditi vas dedka Mraza, sodobne restavracije, hotele, trgovine in prodajati spominke, povezane z njim, zlasti tiste, ki so za severne kraje značilni.

Dedku Mrazu kot izvoznemu artiklu se v pravoslavnih državah niso upirali. Prvič se je sicer pojavil leta 1910, a je postal priljubljen šele okrog leta 1930 z izdatno pomočjo ruskih kinematografov. Tam god svetega Nikolaja praznujejo 19. decembra, ker pa je ruski koledar drugačen, svoje praznike tam praznujejo januarja. Tako 31. december ali 1. januar nista nikogar preveč motila in to je postal datum, ko je lahko dedek Mraz lahko postal novoletni obdarovalec. Za razliko od Božička dedek Mraz darila prinaša kar sam, osebno, včasih z zimsko vprego ali pa kar peš.

V Sloveniji doma pod Triglavom

Na slovenskih tleh se je utrdil v času bivše Jugoslavije. V začetku naj bi domoval v Sibiriji, a ga je vladajoča oblast zaradi sporov s Sovjetsko zvezo hitro preselila na visoki Triglav, v Kekčevo deželo, kjer se je lahko počutil kot doma. Za njegovo korenito preobrazbo v slovenski izvirnik je poskrbel slikar Maksim Gaspari in ga prvič narisal leta 1952. Njegovo oprava v Sloveniji ni rdeča kot v Rusiji, sprva je bila bela, a ga je Gaspari hitro odel v siv ovčji krznen plašč, okrašen s slovenskimi ornamenti, gorenjskimi nageljni in rožmarinom, na glavo mu je posadil polhovo kučmo, v roko podal sprehajalno palico, na hrbet pa oprtal velik koš živobarvnih daril. Družbo mu ni delala Sneguljčica, temveč plahe gozdne živalce, palčki in snežinke.

Lik dedka Mraza in njegovih pesmic najbolj nostalgično pritegne tiste, ki so z njim odraščali, saj dandanes bradatega dedka po priljubljenosti velikokrat prekaša Božiček. Naš junak je imel pred desetletji ideološki predznak, časi pa se spreminjajo. Pa vendar otroška srca tudi danes ne delajo razlik med dobrimi možmi. Veselo ga pozdravljajo, pa najsi bo oblečen v sivo, belo, modro ali rdečo.