Samorog je legendarna žival iz evropskih ljudskih pripovedk v podobi belega konja z dolgim, špičastim, spiralnim rogom, ki mu raste iz čela, in včasih s kozjo bradico. Ta bitja so prvič omenjali Grki, nato pa so postala najbolj pomembne namišljene živali srednjega veka in renesanse, ko so samoroge opisovali kot zelo divja gozdna bitja, simbol čistosti in miline, ki so se pustila ujeti samo devicam. V enciklopedijah so samorogovemu rogu pripisovali čudežne moči – zastrupljeno vodo je lahko spremenil v pitno, ozdravil pa je lahko tudi bolezen. Do 19. stoletja so v samoroge verjeli zgodovinarji, alkimisti, pisatelji, pesniki, naravoslovci, zdravniki in teologi. Enake moči kot rogu samoroga pa so dolgo pripisovali rogu neke druge živali, ki ne biva le v človeški domišljiji …

Samorogov grška mitologija ne omenja, omenja pa jih grško naravoslovje, saj so bili pisci tega prepričani, da so samorogi resnični in izvirajo iz Indije, ki se je Grkom zdela daljno in bajno kraljestvo. Najzgodnejši opis je podal Ctesias, ki je samoroge opisal kot divje osle s hitrimi nogami in rogom, dolgim približno 80 centimetrov in obarvanim belo, rdeče in črno. Naslednji je samoroge opisal Aristotel, ko je omenil dve enorogi živali – vrsto puščavske antilope in “indijskega osla”, Plinij starejši pa poleg teh dveh živali opisuje še enoroge pošasti: “Zelo divja žival, imenovana enorog, ki ima glavo jelena, noge slona in rep divjega prašiča, telo pa kot konj; oglaša se z globokim grozečim glasom in ima en sam, približno meter dolg črn rog, ki mu raste iz čela.“

Aleksandrijski trgovec Cosmas Indicopleustes, ki je živel v šestem stoletju, je po vrnitvi s potovanja po Indiji samoroga opisal, kot je dejal sam, ne ker bi ga dejansko videl, temveč s štirih medeninastih podob, ki jih je našel v palači etiopijskega kralja. Poročal je, da te divje zveri ni mogoče ujeti žive in da vso svojo moč črpa iz roga. “Ko ga začnejo loviti in je v nevarnosti, da ga ujamejo, se vrže v prepad in se med padanjem spretno obrne tako, da z vso močjo prileti na rog, ter na ta način pobegne varno in brez poškodb.“ Šele v 19. stoletju so na samoroge začeli gledati kot na bitja iz človeške domišljije in jim nadeli podobo, kakršno imajo še danes – prijaznega konja z rogom in včasih tudi belimi krili, ki domišljijo buri predvsem majhnim deklicam.

Vseeno obstaja!

Vendar samorogi vseeno obstajajo, le da ne takšni, kot jih slika naša domišljija. Samorogi (Monodon monoceros) ali narvali, tudi enorogi, so srednje veliki kiti, ki skozi celo leto živijo na območju Arktike. Samci te vrste se od samic ločijo po značilnem dolgem, ravnem oklu, ki jim raste iz zgornje čeljusti. Najdemo jih predvsem v kanadskih arktičnih in grenlandskih vodah in so edinstveno specializirani arktični plenilci.

Narvale zaradi njihovega mesa in slonovine že več kot 1000 let lovijo Inuiti v severni Kanadi in na Grenlandiji, nadzorovan lov nanje pa poteka še danes. Čeprav njihovo število ne upada, za te kite vseeno pravijo, da so še posebej občutljivi na podnebne spremembe, saj živijo na tako majhnem območju in se prehranjujejo le z določeno hrano.

Povezani s samorogi?

Nekateri srednjeveški Evropejci so verjeli, da so okli enorogov rogovi bajeslovnih samorogov. Ker naj bi ti imeli čudežne moči, kot je sposobnost ozdraviti zastrupitev in melanholijo, so jih Vikingi in severni trgovci lahko prodali za večkratno težo v zlatu. Iz oklov so izdelovali skodelice, ki naj bi izničile vsak strup, podtaknjen v pijačo. Okle so tudi mleli v prah in z njim “zdravili“ različne bolezni. Resnica o izvoru okla se je začela širiti, ko so raziskovalci in naravoslovci začeli sami potovati na arktična območja, vendar so nekateri še vedno verjeli, da ima čudežne moči.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na