Lidija Krmelj je ustvarjalna mamica iz Šenčurja pri Kranju. Kdor jo pozna, pravi, da je vedno nasmejana. Da jemlje življenje z veliko žlico, pove tudi sama, v isti sapi pa doda, da so za vse to 'krivi' njeni štirje fantje. Največjega, Iztoka, je spoznala pred ''uh, kar nekaj leti''. Vnela se je ljubezen, katere sad so trije dečki z nenavadnimi imeni: šestletni Patrik, petletni Loris in dveletni Orson. Lidija pravi, da sta imena z Iztokom izbrala skupaj, pri čemer ju je vodilo to, da jih je v Sloveniji malo, se pa vseeno dajo lepo izgovoriti in napisati.

Lidijino največje bogastvo so otroci. Ob vprašanju, kakšna mama je, skromno reče, da se trudi po najboljših močeh, da bi bila dobra. ''Ne kompliciram in ne zavijam jih v vato. Puščam jim skoraj vedno prosto pot, jih pa zelo rada pohvalim za male drobne stvari, saj se mi zdi, da to potrebujejo. Otroka je treba pohvaliti tudi za najmanjše dosežke.'' Pri tem doda, da je velikokrat preveč zaščitniška in da se trudi reševati težave s smehom. ''Seveda pa imamo vsi kdaj slab dan in tudi mame in očetje smo samo ljudje, ki delajo napake in se motijo.''

Ko sem jo vprašala, kako preživlja prosti čas, se je naglas zasmejala. Mame pač nimajo prostega časa oziroma le-ta dobi novo ime. Mogoče je to čas, ko skrbi za svoj vrtiček, mogoče tiste urice, ko se pozno zvečer usede za šivalni stroj in pusti domišljiji svojo pot. Čeprav mora zjutraj vstati že pred šesto, ker jo čaka služba, ne odneha, dokler kapica, predpasnik, torbica ali copatarica ne dobijo podobe, kakršno si je zamislila. Včasih ji pomaga tudi partner, ki kakšno reč izstriže, skroji in nariše.

Pravi, da je začela ustvarjati 'kar na lepem'. Čeprav je končala srednjo tekstilno šolo, ni nikoli rada šivala. ''Vedno mi je bilo težko, ko me je kdo prosil, če mu zarobim hlače ali zamenjam zadrgo. Tega ne delam rada.'' Ideja, da bi kaj sešila, se je porodila, ko je začela šivati njena prijateljica Barbara. Da je premlevanje idej ob kavici obrodilo sadove, se je moral Lidiji strgati predpasnik. Namesto v trgovino se je usedla za šivalni stroj. ''Predpasnik mi je bil tako všeč, da sem potem naredila še enega za mamo, pa enega za sodelavko in enega za njeno hčer.'' In tako se je začelo. Domišljija je šla svojo pot, ideje so se rojevale ena iz druge, nabor izdelkov pa se je vsak dan večal. Danes šiva torbice, teležoke, kot jih imenuje (žepki za mobitel), copatarice (vrečke za copate), kapice, rutke, hlače, klobučke in šopingirke (vrečke za nakupovanje.) Najraje šiva za najmlajše, da pa so izdelki zares unikatni, vsakega opremi z otrokovim imenom. Šivanje jo sprošča, večkrat pa tako prevzame, da se potem sama sebi čudi, kaj ji je uspelo narediti. 

Ste se vprašali, kdaj pere, lika ali pospravlja? Kje najde čas za vse obveznosti? ''Vse se da, če tako hočeš,'' v smehu odgovarja mamica treh malih nadebudnežev, ki se najbolj sprosti na morju. ''Morje … dovolj je, da ga vidim, slišim. Nas pet na morju … to je najlepše. Da sem s svojimi fanti. Za to živim.''

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na