Franci Rogač poskuša s svojimi pravljicami otroke tudi kaj naučiti. Tako ima vsaka njegova pravljica nek nauk. Posveča se predvsem drugačnosti. Njegovi pravljični junaki imajo pogosto nekakšno hibo: gluhoto, slepoto, štrleča ušesa ...  Skozi pravljico skuša otrokom povedati, da drugačnost ni slaba in da je pomembna vztrajnost, saj te le-ta privede do cilja.

Kako je nastala prva vaša pravljica?

Na zelo zanimivi poti v Nemčijo sem dobil idejo, da bi napisal pravljico Izgubljena slončica. Takrat sem bil zelo izgubljen in sem iskal samega sebe. Spraševal sem se: Te sploh še kdo najde, če se v življenju izgubiš? Na srečo se je vse končalo dobro – slončica v pravljici se je vrnila k staršem in prav tako sem se k njim vrnil tudi jaz.

Kako se je nadaljevala pot pravljičarstva?

Začetki so bili fantastični, pomagali so mi Ministrstvo za kulturo in veliko slovenskih podjetnikov; tako sem v treh letih izdal šest knjig, na kar sem res lahko ponosen.

Za vami je velik projekt, ustvarili ste pravljice, prilagojene gluhim in slepim otrokom ...

Ja, že pri prvi pravljici sem si želel, da bi naredil nekaj za slepe in gluhe otroke. Vendar sem bil takrat še premalo izkušen, nisem še poznal dovolj ljudi, nisem vedel, na koga naj se obrnem; za to sem potreboval skoraj sedem let. Ta projekt je res velik in je zato tudi dolgo zorel.

Kdo vse je sodeloval pri tem?

Vse ljudi, ki so mi pomagali, sem poiskal sam. Zelo so mi pomagal sponzorji. Za gluhe in naglušne otroke je pravljico, ki je posneta na DVD-ju, v znakovnem jeziku pokazala Ljubica Podboršek. Na zavodu za slepe in slabovidne so pomagali, da sta pravljici Izgubljena slončica in Nosku se zgodi čudež zaživeli tudi v Braillovi pisavi. Kresniček Bal je v zvočnem zapisu, glas si mu posodila ti (Natalija Rus), glasbeno pa ga je opremil Janez Repnik. Tako je nastal paket pravljic, ki jih lahko berejo, poslušajo in gledajo vsi otroci, tako tisti, ki ne slišijo, kot tisti, ki ne vidijo.

Otroci ti zelo veliko pomenijo, predvsem bolni – zakaj?

V otroštvu sem bil zelo bolan in teh bolečin se spomnim še danes. Meni je pravljice takrat bral moj dedek. Lahko rečem, da sem se nekako »zdravil« s pravljicami. Blizu mojega doma je bila knjižnica in večkrat sem tja tekel tudi bolan. Le da sem si lahko sposodil knjige! Tako sem si lajšal bolečine in morda zato tako razumem otroke, predvsem tiste v bolnišnici. Najlepše je, ko jim pričaraš nasmeh na obraz.

Veliko jih obiskujete, vam je kdo ostal v posebnem spominu?

Najbolj sem bil ganjen, ko je v Zavodu za slepe in slabovidne otroke prišla k meni deklica in mi rekla: » A ste vi Franci Rogač? Sem dobila eno pravljico od vas, prosim, kar še tako naprej delajte!« Morda se vam te besede ne zdijo nič posebnega, a sreča slepih otrok ob branju pravljic je velika.

Pravljice so torej na nek način zdravilne. Je dobro, da kdaj pa kdaj pobegnemo v pravljični svet?

Ne znam razložiti, a pravljice imajo nek pomen med odraščanjem, lahko bi rekel, da otroci, ki berejo pravljice, lažje odraščajo. Tisti, ki jih ne, imajo kar nekaj težav. Sam sem socialni delavec in velikokrat srečam otroke, ki niso še nikoli v življenju slišali pravljice od svojih staršev; takrat mi je zelo hudo. Otrokom je potrebno brati pravljice, kasneje, ko že znajo brati sami, pa naj jih nikar ne opustijo.

Je v Sloveniji dovolj  kakovostnih pravljic?

Slovenskih da. No, tudi tuje so kvalitetne in sam bom otrokom prebiral tudi »klasike« Hansa Christina Andersena in drugih pravljičarjev. Te pravljice imajo neko noto, vse se končajo srečno.

Kako pa se končajo vaše?

Vztrajam in vedno bom, da se mora pravljica končati srečno. V ZDA živi pisatelj, ki je zelo uspel s pravljicami, ki se končajo negativno. To se mi ne zdi prav. Tega pravljičarja bi rad povabil zraven, ko hodim po bolnišnicah. Pred časom sem obiskal deklico, ki je imela hudo bolezen in njeno življenje je viselo na nitki. Tej punčki ne bi mogel nikoli brati pravljice, ki je negativna in se konča nesrečno. S tem bi ji povedal, da ni upanja.

Od kod pride navdih za pisanje?

Zelo različno, včasih potrebujem solze, stisko, včasih smeh, samoto ... enostavno, pišem takrat, ko čutim, da moram.

Kam te bodo vodile poti naprej, kakšne imaš želje, cilje?

Zelo velik projekt imam v mislih, rad bi obdaril vse slovenske otroke v ZDA. Upam, da mi bo to uspelo in da mi bodo tudi v času recesije podjetniki stopili naproti.

Vaše izkušnje z branjem pravljic nam zaupajte na forumu.