Mislila sem, da sem sama v teh mislih. Da samo mene stiska v prsih, kljub temu da smo (zaenkrat) še v toplem, varnem zavetju doma, vsi živi in zdravi. Potem pa sem zasledila nekaj objav na družbenih omrežjih, ki so mi dale vedeti, da smo prav gotovo vse mame v tem trenutku v stiski. 

Sprašujemo se, na kakšen svet smo pripeljale svoje otroke ali pa jih šele bomo, tiste, ki jim pod srcem bije še eno srce. Sprašujemo se, v kakšnem svetu bodo ta naša nedolžna, mala, igriva srca živela. Po vsej stiski, ki smo jo občutili tekom svetovne pandemije, ko smo se odtujili od prijateljev in družbe, omejili stike in upoštevali priporočila, da bi bilo katastrofalno stanje čimprej mimo, so nas začele stiskati drugačne, še bolj temačne skrbi. 

Vsaka izmed nas se zaveda, da bodo posledice trenutnega stanja dosegle tudi nas. Razmišljamo o materah, ki so tam. O otrocih, ki trepetajo, ne da bi sploh povsem razumeli grozote, ki se jim dogajajo. Le kdo si v tem času želi še vojne? Agresije in ustrahovanj? Mar ni bilo tega dovolj? Mar se nismo ničesar naučili iz preteklosti? Ne za ene, ne za druge. Za mir! Blaginjo. Za naše otroke, ki so si zaslužili veliko, veliko lepši svet, kot ga ustvarjamo. 

Strahovi so veliki. Skrbi še večje. Prav gotovo se vsaka izmed nas ujame v trenutku, ko ji misli zbežijo nekaj tisoč kilometrov stran od Slovenije. Mnoge se sprašujemo, kaj puščamo svojim otrokom, zanamcem. Je sploh prav v teh časih načrtovati družino? Je primerno razmišljati o dolgoročni prihodnosti? Je ta svet prekrut, da bi nanj pripeljali še eno nedolžno malo bitjece?

Sama menim, da je ravno od nas in naših otrok odvisno, kakšna bo prihodnost sveta. Nekoč sem v eni izmed priljubljenih serij, kjer je mlada mama, ki je pod srcem nosila svojega prvorojenca, razmišljala podobno, kot trenutno razmišlja večina žensk, slišala, kako ji je starejša gospa odgovorila na dvome z besedami: "Ljubica ... tako spreminjamo svet: da dobri ljudje vzgajajo svoje otroke prav." In tudi sama čutim, da je tako. 

Svoja otroka učim, da sta spoštljiva, prijazna, da razumeta drugačnost in jo brezpogojno sprejemata, da nikoli ne obsojata in da vedno najprej spoznata, da imata rada življenje, da sta radovedna in da nobeno vprašanje ni neumno. Da pomagata, ko lahko, da skrbita za planet in živali ter da sta drug drugemu in vsem ostalim prijatelja. Da se pogovarjamo odkrito in brez predsodkov ter si vedno izpovemo čustva. 

Če bi se le osredotočili na duhovno izpopolnjevanje otrok in nekoliko bolj zanemarili materialno plat sveta, bi vsekakor bilo na tem svetu veliko bolje. Kaj nam bodo popolne hiše, dobre službe, potovanja in denar, ko pa nam lahko v enem samem trenutku nekdo vse to vzame in izbriše? Nič na tem svetu ni vrednejše in bolj sveto od življenja posameznika. Vsako življenje je neprecenljivo in nedotakljivo. Nihče naj se ne povzdiguje nad nikogar. In če se bomo tega zavedali vsi in tako učili svoje otroke, bo svet postal vsaj kanček toplejši. 

V mislih sem z vsemi materami, ki čutijo, da so izčrpane od vsega dogajanja, ki jih skrbi in jih je strah. Dejstvo pa je, da nam ravno ti naši otroci, za katere nas tako zelo skrbi, dajejo vsakdanjo moč, pogum in voljo, da zaženemo iz ničle vso svojo bit in se borimo naprej. 

Zmoremo. Zanje. 

*Članek odraža stališče avtorja in ne odraža nujno tudi stališča uredništva.